Pisati
sem začel že kmalu po tem, ko sem se črk naučil, potemtakem nekje na začetku
osnovne šole (vrag vedi, kdaj sem zavrgel tiste svoje, prve, nespretne poskuse;
ko bi jih danes imel, bi se, ob njih, samo nasmihal, tudi nasmejal), objavljati
pa krepko kasneje, nekje pri sedemindvajsetih letih.
So se
našli, kar nekaj jih je bilo, ki so me s pesnikom »zmerjali« (ne razumi tega v
slabem pomenu), a jaz sem vselej zavračal takšno opredelitev, pa sem vedno
trdil: »Ne, nisem pesnik, jaz samo zapisujem tisto, kar se poraja«. Nekako mi
ni šlo v račun to, da bi bil pesnik, ko pa je pesnik, denimo, Menart, jaz pa
tako daleč od njega…
Ne vem,
verjetno sem štel nekje krog petdesetih, in za seboj sem imel že veliko, nekaj
tisoč objavljenih »zadev«, ko sem prvič izustil tisti da-sem-pesnik! Pa,
domnevam, tudi takrat ne bi tega izrekel, ko…
Ko ne
bi, povsod, mrgolelo teh, ki spišejo neko skrpucalo, pa ga v tozadevne verze
razporedijo, potem pa, že po prvem takšnem svojem početju, kričijo tisti svoj
jaz-sem-pesnik! In sem si mislil – mejduš, če ste vi pesniki, potem sem pa jaz,
zanesljivo, upravičen do tega naziva!
Kakopak,
za vsako zadevo, za njeno vrednost, obstajajo neka merila, in neki
presojevalci, pa je vajenec lahko med mojstre sprejet šele takrat, kadar ga –
ti, mojstri, medse uvrstijo. In…
Prvi
teh mojstrov je bil Jože Šmit. Pravzaprav je on »kriv« za to, da sem sploh
začel pošiljati svoje zapise v uredništva, in, posledično, za to, da so mi
sploh začeli objavljati. On je bil tisti, ki me je, kar nekaj časa,
prepričeval, in mu je, enkrat že, uspelo – prepričati me.
Drug
mojster je bil Janez Menart. Tretji Tone Pavček. Oba sta me s pesnikom
naslavljala, oba sta drugim govorila, o meni, kot o pesniku. In četrta je bila
Svetlana, ki mi je celo dodatno željo izpolnila, ne da bi to sploh vedela,
kajti – od malega so bile njene pesmice sestavni del vsakdana mojih otrok,
spoštoval sem jo, kot avtorico, in kot osebo, ki pove, to, kar misli, ki ne
spreminja svojih stališč… pa sem si vedno želel spoznati jo. In, glej »čudež«,
sploh je nisem potreboval iskati, ona sama je poiskala mene…
Da,
bili so, kasneje, tudi drugi, denimo z Ervinom Fricem (vem, da se v izvirniku
njegov priimek drugače zapisuje!) sva, ramo ob rabi, neko radijsko oddajo, neko
prireditev, katero so neposredno snemali, »oddelala«, in bilo jih je kar nekaj,
izven Dežele, z drugega jezikovnega področja, ki so me, po tem, ko so me našli
(prek spleta), in me spoznali, k sebi, na razne prireditve vabili, pa…
Da, sem
pesnik! Pa kaj potem?! In ne samo, da sem pesnik, sem pesnik, ki zmore nekaj,
kar ne zmore vsakdo (pravzaprav ne jaz, ne moji prijatelji, kolegi, pesniki, ne
vedo za nek drug tovrsten primer) – pisati, suvereno, v dveh jezikih
(potemtakem tudi prevajati)! Dobro…
In
potem nekega dne doživim vprašanje: »Praviš, da si pesnik. Kako pa veš, da si?
Ti je kdo to povedal?«
Ja,
tudi povedali so mi, sem, butec, šel odgovarjat na butasto vprašanje.
»A ja,
povedali so ti? Koliko pa ti jih je povedalo?«
Nisem
omenjal vseh »mimoidočih«, nekih sošolcev in sošolk, nekdanjih, pa nekih
učiteljev, pa raznih znancev, tozadevnih, z raznih prireditev, pa nekih
urednikov… ker vseh teh spraševalec sploh pozna ne, še slišal ni zanje, pač pa
sem, takrat, izustil zgolj: Šmit, Menart, Pavček, Svetlana.
In –
kakšen je bil odziv? Takšen: »Samo štirje so ti povedali, pa trdiš, da si
pesnik?!«
Res ne
vem, se še nisem povsem navadil, na bebavost, ali bi se moral takrat krohotati,
ali mu kaj trdega v glavo vreči (čeprav ni bilo možnosti, za to, je pogovor
potekal po telefonu), itak ne bi dojel, da – je vsak od teh »samo štirje« po
vprašanju pisanja, konkretno poezije, več vreden kot cela Dežela skupaj, in da
je, potemtakem, tudi mnenje vsakega od teh »samo štirje« temu ustrezno vredno!
Oziroma drugače – ko mi ne bi ti štirje povedali, a bi mi, na drugi strani, vsa
Dežela govorila, da sem pesnik, v takšnem primeru bi danes zelo omahljivo, če sploh, zapisal, da – sem pesnik.
Ja,
tako je, in – tudi to vedenje sodi v tisto malo, o čemer vem. Pač.
Ni komentarjev:
Objavite komentar