Človek,
razumsko bitje, ima (kljub smoli, ki je posledica dejstva, da živi obkrožen z
nerazumsko, nagonsko večino, s človejaki) veliko srečo, kajti – nikdar ne
dospeva do konca svojih spoznanj, pa vedno, v vsakem času in prostoru, obstaja
možnost, da svoja spoznanja nadgradi, dopolni, ali celo zamenja, z novimi,
kakopak.
Zapisano
je pravzaprav temeljna značilnost znanosti, ki NE pristaja (za razliko od vere)
na absolutne resnice, in tega ne počne samo zaradi tega, ker – takšnih resnic,
absolutnih, preprosto NI! Še tista Ajnštajnova teorija, ki o relativnosti,
vsega, govori, je le pogojna resnica, kajti – kljub temu, da v Naravi mrgoli
raznolikosti, kljub temu, da prihaja do (ampak samo nam!) nepredvidljivih
okoliščin, kljub temu, da se stvari spreminjajo, in minevajo (minevajo v podobi
nekih konkretnih oblik, medtem ko je materija, sama po sebi, neuničljiva,
nikoli ne bo izpuhtela, v nič, nikoli ni iz Nič-a nastala, niti z »božjo«
pomočjo, le svoj izgled spreminja), kljub naštetemu, in ostalemu, nenaštetemu,
je preprosto dejstvo, ki govori o tem, da – znotraj identičnih okoliščin se
identične zadeve vedno odvijajo na enake, identične načine (pomeni, da pa nek
absolut, v podobi Naravne zakonitosti, vseeno obstaja, in pomeni, da je celo
slavni Ajnštajn, s svojo, omenjeno, teorijo, malček zašel…
Potemtakem:
samo neumnost, samo bebec VE, da je NJEGOVA »resnica« brezpogojno veljavna,
absolutna, neomajna! »Resnica« te vrste, na primer, ki ve, da je bog ustvaril
svet; da je svet takšen, kakršnega vidim; da oblast pokvari; da so tisti zgoraj
krivi za vse; ne nazadnje, sama zase VE, da je umna… K sreči, da vsaj nekaj »ve«,
če že o vsem ostalem pojma nima! Kakorkoli…
Bojda
vemo, bojda poznamo hitrost svetlobe, in jo znamo, kako da ne, izračunat. Prav!
Mislim, več kot prav, celo lepo je, to, čeprav – obstaja nek defekt, tak, »majhen«,
a nikakor ne zanemarljiv, kajti…
Kot
prvo močno dvomim, da smo s pripomočki, s katerimi nadomeščamo naše (tovrstne)
čutne nezmožnosti, pa z njimi
ugotavljamo (torej tudi izračunavamo) določene zadeve, že tako daleč, da »jutri«
ne bomo dospeli do natančnejših, ki bodo, mimogrede, dospeli do novih,
drugačnih ugotovitev, o istih stvareh!
In…
Kot
drugo – je, morda, hitrost, neka, in katerakoli, odvisna tudi od gostote prostora,
skozi katero nekaj (predmet, ali svetloba, zvok, vseeno) potuje? Če se ne
motim, potem je odgovor DA, je odvisna od neke, konkretne gostote, pa…
Brez
vseh ostalih pripomočkov, in le na temelju Logike (tiste prave, ne pekovske,
trgovske, vojaške… ma, ne vem več koliko vrst »logike« so si obči bebci izmislili,
le zaradi tega, da bi tudi sami, žal le domnevno, do nje dospeli!), razmišljam
takole: Če na razdalji enega samega metra v zemlji (prsti) prihaja do odstopanj
(do različnih stanj), tako v sestavi, kot, posledično, tudi v gostoti… če se
isto dogaja z vodo, zrakom, z dobesedno vsem, kar obstaja v svoji materialni
podobi, potem…
Formula
(torej naše »VEDENJE« oz. »ZNANJE«) o svetlobni hitrosti temelji na tem, da je
gostota prostora, skozi katerega se svetloba premika, ista, enaka, nespremenljiva
(ko ne bi bilo tako, bi ne mogli svetlobne hitrosti izražati v podobi števila!),
ampak – če se vse, kar obstaja, izkazuje z različnostjo (znotraj sebe), če niti
meter zemlje, vode, zraka… ne izkazuje enake gostote, če Naravna zakonitost, če
principi, na temelju katerih je celotna Narava tvorjena, narejena, veljajo kot principi, načela,
zakonitosti, potem – MAR NARAVNE ZAKONITOSTI NE VELJAJO ZA CELOTNO
NARAVO in mar »vesolje« ni zgolj nek prostor, neka CELOTNA Narava, znotraj
katere se tudi »naša« pikica nahaja?! Pa – da na metru prsti ne morem o
nespremenljivih okoliščinah govorit, da pa na vrag-vedi-koliko-milijardah-kilometrov
predpostavljam NESPREMENJENA, identična stanja, uh, me mora pa vsaj malo
zanesti, v nek ovinek, vstran od razuma, da si drznem takšno trditev izkazat!
Vem,
vem, znanstveniki so šolani. Pa aparature imajo. Pa boga so za brado prijeli.
Pa občost ve, da so pametni. Ma, vse to vem, le – oprosti, je atom še vedno
najmanjši nedeljivi delec?! Mimogrede – dvomim, da bomo sploh kdaj dospeli, s
spoznanjem, do zares najmanjšega nedeljivega delca, ker močno dvomim, da smo
zmožni tak pripomoček, za takšno ugotovitev, izdelati!
Ni komentarjev:
Objavite komentar