Da, moj
oče je bil funkcionar, in kar nekaj položajev je zasedal, s katerih bi lahko…
Bil je,
med ostalim, namestnik jugoslovanskega ministra za zunanje zadeve, pa
veleposlanik, pa šef jugoslovanske misije pri OZN, ma, razne zadolžitve je
opravljal, in tik pred upokojitvijo se je odločil, da bo politiko zamenjal z
gospodarstvom, in je postal eden izmed direktorjev Medeksa, odlično stoječega
podjetja, ampak…
NITI ENKRAT
ni komurkoli od njegovih (potemtakem tudi svojim otrokom ne, potemtakem tudi
meni ne!) karkoli omogočil po obče veljavnem sistemu veze-in-poznanstva! Niti
enkrat, v svojem živetju, nisem s pomočjo drugih dospeval tja, kamor sem
dospel, vselej izključno na temelju lastnih zmožnosti, in v okvirih pogojev, ki
so veljali za vse! In taisto tudi sam pričakujem (celo uspešno!), od vseh
svojih!
Pa
nikoli, niti tedaj, ko sem bil mlad, takšnega ravnanja očetu nisem zameril,
daleč od tega – celo normalno, samoumevno se mi zdi, ker je edino etično, pa ko bi vsi tako delovali,
uh, kako lep bi bil Svet!
Ko pa
krog sebe (po)gledam, pa…
Bentiš,
postane predsednik krajevne skupnosti, pa vsi njegovi, v hipu, postanejo t(r)ajnice,
v istem okolju! Drek nagonski! Tozadevno pošten, in moralen!
Potem
pa me vprašajo, čemu tako zapisujem, o nagonskih! Čemu? Pa ja ne pričakuješ, od
mene, da se bom lagal, in trdil, da – drek diši?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar