Razum NE hlepi po oblasti!

Večina teh, že itak krepko preredkih, razumsko zasnovanih, si išče prostor-pod-soncem v znanosti in/ali umetnosti. To, seveda, še zdaleč ne pomeni tega, da so v znanosti in umetnosti v večini razumski, kajti, na žalost, so nagonski preplavili tudi ti področji. Pa so »znanstveniki« tudi tisti, ki sploh ne vedo, o čem govorijo (ne razumejo predmeta, s katerim naj bi se ukvarjali), in so umetniki… ma, še posebej o teh je škoda izgubljati besede, upoštevaje dejstvo, ki pravi: tam, kjer je obči »okus«, obče pojmovanje merodajno, tam ničesar dobrega ne išči!

 

V gospodarstvu, neposredno, sem preživel dvajset let, posredno pa sem imel z njim opraviti dodatnih deset. Potemtakem nekaj malega vem, o njem, o razmerah, nekih, pač.

Zastavil sem na najnižji možni »stopnički«, sprejel sem delovno mesto, povsem običajno, nekega izvajalca. Vedel sem kaj, kdaj in kako moram opraviti, naloženo mi delo, in sem bil s tem povsem zadovoljen, ker – odgovarjal sem samo za to, svoje, delo, in zase, za svoja ravnanja, nič več. Super!

 

Nikoli nisem sanjaril o nekih položajih, funkcijah, prek katerih bi do moči, denimo odločanja, dospeval. Ma, pomnim – še kot otrok, ko smo brcali žogo, ali jo naprošali, da gre skozi obroč – vsi ostali so »komentirali« igro, in se imenovali za neke (takratne) nogometne, košarkaške zvezdnike, jaz pa sem bil, vedno, in povsod, le – jaz. V stilu vošnjak-strelja-proti-golu…

Potemtakem sem bil brez ambicij? Nikakor, daleč od tega, vendar so me, vedno, vlekle vsebinske zadeve, in vedno sem hotel po vprašanju teh zadev napredovati, postajati, v njih, iz časa v čas boljši… nikoli pa nisem hotel neposredno sebe kamorkoli povzdigovati (za razliko od nagonskih, pri njih je popolnoma obratno)! Dobro…

 

V tem podjetju, v katerem sem zastavil, sem napredoval. Verjemi ali ne, ampak – niti enkrat samkrat na mojo pobudo, daleč od tega, pač pa…

Dogajalo se je, ob teh napredovanjih, to, da sem poslušal tisti ti-si-edini-pravi, pa za-dobrobit-podjetja, ma, prepričevali so me, dokler me niso prepričali, čeprav – vedno sem bil zadržan, ob takšnih spremembah, vedno sem imel pomisleke, ker – tistih nalog nikoli prej nisem opravljal, dvomil sem v svoje zmožnosti, ampak – vselej so mi rekli, da če-ne-bo-šlo-boš-pa-nazaj-na-to-mesto-šel…

 

Delovni proces sem spoznal v celoti. Kot izvajalec; kot nekakšen operativni vodja; kot vodja oddelka; kot strokovni sodelavec vodje področja; kot vodja področja… in vselej sem odgovarjal, organiziral njihovo delo, za nekje med sto in dvesto petdeset zaposlenih. Pa sem dodobra spoznal dejanska stanja, tudi tista, ki o pridnosti in poštenosti govorijo (ja, res so zelo »pridni«, in »pošteni«, takrat, kadar jih birič, in rabelj opazujeta)…

Na koncu je to, matično, podjetje izvrglo »neprofitne dejavnosti« (kar lepo število zaposlenih), jih prerazporedilo v novo podjetje, in za direktorja tega podjetja postavilo mene. »Vedoč«, glede na objektivne okoliščine, da itak ne bomo dolgo zdržali (dela je bilo za manj kot polovico kolektiva, prav takrat je odpadlo jugoslovansko tržišče, goljufanja in nekorektne konkurenčnosti je bilo kolikor /ni/si hotel…). In res, nismo, dolgo zdržali, »samo« - dvanajst let! Dvanajst let socialne varnosti, dvanajst let pokojninske dobe, dvanajst let rednih prejemkov, predvsem pa – dvanajst let mojega preganjanja z nepridnimi »pridnimi«, z nepoštenimi »poštenimi«, dvanajst let metanja mojih živcev, volje, energije v – v tisto, kar vsega tega sploh vredno ni (bilo)!

 

Mimogrede: nekoč se nisem sporazumel z neko direktorico, ne svojo, ki je trdila, da so-naši-ljudje-zelo-pridni-delavci, češ poglej, kako delajo v Nemčiji…

In ni dojela moje razlage: veš, če je nekdo priden, pa odgovoren, potem bo pridno in odgovorno opravljal svojo zadolžitev, delo, katero je prevzel, za katero se je zavezal, da ga bo korektno opravil. In takrat je plačilo za to delo SEKUNDARNEGA značaja, pa – če si nezadovoljen, s plačo, opravi, korektno, svojo obveznost, potem pa si išči zaposlitev drugje. Potemtakem…

NE, NISO pridni, pač pa so PRERAČUNLJIVI, pa – če se mi splača, bom delal, če pa ne, potem pa ne bom! Takšno stanje je svetlobna leta oddaljeno od pridnosti!

 

Da, bil sem direktor. Spočetka nismo vedeli niti tega, kako bomo nadomestilo za prehrano izplačali, tako »bogato« se nas je znebilo matično podjetje (mimogrede: tudi te zadolžitve nisem želel sprejeti, a so me postavili pred dejstvo: ali prevzameš te zaposlene, pa poskusite preživeti, ali bomo celo podjetje spravili v stečaj…), čeprav…

V tistih najhujših časih, ko iz dneva v dan nisi vedel, koliko časa boš zdržal, sem lahko bil produktiven: iskal sem načine kako priti do dela, iskal morebitne naročnike, sklepal dogovore, skrbel za izpeljavo prevzetih obveznosti, skratka, bilo je nič-koliko-težav, zaradi katerih je bil delovni dan krepko prekratek, pa sem tudi popoldneve, večere, vikende preživel ob delu, z delom. In je bilo, to stanje, strahoten izziv, preizkus, obenem, po drugi strani, pa – ob vsakem, še najmanjšem koraku na boljše, je bilo malodane tako, kot da bi prejel nekakšno Nobelovo nagrado, s področja uspel-si-izboljšati-nemogoče!

Kasneje, ko je delo postalo neproduktivna rutina, pa ko so ti, katere je, bojda, moč, prevzgajati, še naprej same sebe, nespremenjene, izkazovali, pa ko je bila izterjava dolgov (neporavnanih plačil za opravljeno delo) večinski del (moje) zaposlitve… takrat pa mi, niti pod razno, taka monotonost, samoumevnost ni ustrezala, nasprotno! Ja, tudi v tem sem popolno nasprotje nagonskim, ki imajo radi čim-manj-dela-čim-več-moči-veeeliiikoooo denarja (op. p. ko so mi, na štiri leta, podaljševali mandat, pred tem pa javni razpis objavili, za delovno mesto – še tisti, ki so prišli z Zavoda… ko so slišali za plačo, so povedali, da pa oni-za-tak-denar-ne-bodo-delali…).

 

Da sem »nekaj posebnega«? Nisem, niti pod razno, sem povsem običajno razumsko bitje! Tako bi, na mojem mestu, vsak Človek ravnal. Da pa sem popolnoma drugačen od nagonskih… ja, to pa sem, in sem to vedel že kot otrok, ko sem, na primer, opazoval psa, mačka…obenem pa doživljal svoje začetne, in sila »lepe«, izkušnje, v posameznih, z nagonsko večino opredeljenih okoljih.

 

Razum NE hlepi po oblasti! Čemu? Poglej…

Že v nekem specifičnem kolektivu, kjer je peščica enakih zbrana (večje kot je število zaposlenih, več nagonskih je med njimi), razumskih, pa se, denimo, z neko znanostjo ukvarjajo…

Čeprav slehernik ve, kaj počne, kaj »mora« početi, in kako, pa NE potrebuje biriča nad seboj, kljub temu je potrebno delo usklajevati, pa je potrebno reševati določene zadeve tudi z »zunanjimi«, skratka tudi neko organizacijsko-administrativno delo je potrebno,  in zanj naj bi poskrbel nek »vodja«, ampak…

Ta vodja želi delati svoje temeljno delo, ker ga veseli, se je tudi na to področje podal, s tem pa, ko še šefovstvo prevzame – manj časa mu ostane za to, kar bi rad počel, obenem pa se muči z nekimi, zanj povsem banalnimi opravili, ki mu samo živce cefrajo, čas v prazno mečejo… A tudi razumsko bitje prevzame tovrstne zadolžitve, takrat, pač, ko vidi, da neke druge, boljše možnosti (pa ne zanj, ampak za celoto!) ni.

Ko pa širše pomislim, na področje »države«, bentiš…

 

Razumski vidi dejansko stanje! Vidi »umnost ljudstva«, razklanost, to, da vsakdo na svojo stran vleče, da nikogar ni moč zares zadovoljiti, da sloga nikoli ne bo dejstvo (združiti so se zmožni, POGOJNO, samo takrat, kadar se od zunaj ogrožene čutijo… pogojno, sem zapisal!)…

Pa to je natanko tako, kot bi se podal v podivjano govejo čredo, češ da boš red naredil, obenem pa ne smeš uporabiti pastirja/ograde, palice, kaj šele, da bi povodec, ali nagobčnik, komu nataknil, ker… ja, absurd, ampak tudi v takšni, goveji, čredi (ki zna vsak hip iti v stampedo) so ena izmed »svetih« zadev (ampak le takrat, kadar jih sebi v prid terjajo) – človekove pravice!

Kako sem že zapis(ov)al? Aha, takole: Moraš biti butec, da se greš z butci ukvarjat, in dobesedno idiot, da jih skušaš – celo »demokratično« - v red spraviti, spametovati! In – moraš biti butec, da siliš početi neke zadeve, za katere bi moral že v naprej vedeti, da ti jih – nikoli ne bo uspelo narediti!

 

In je tako tudi prav, v Naravi, ker – samo najmočnejši bik je čredovodja, dočim Ljudje po povsem drugačnih principih svoja sobivanja urejajo, živijo.

 

Že kar nekajkrat sem slišal tisto, da »je samo peščica sposobna ustvarjati ( = TVORITI iz »nič«) in voditi, druga peščica ni zmožna ničesar ( = umobolni), medtem ko je absolutna večina zmožna zgolj, in izključno, izvajati neke naloge, opravila«, tista, pač, za katera se je moč naučiti izvajanja, in toliko, kolikor je naučena.

Dobro, s to, tako poenostavljeno, trditvijo se povsem strinjam, vendar – poznavanje neke vsebine, zadeve, je povsem JALOVO, takrat, kadar NE POZNAŠ VZROKOV tega, da se ta vsebina izkazuje tako, kot se! Obenem pa…

Če VSE lastovice zmorejo leteti, načeloma vsaj, če VSE lastovice gradijo gnezda, načeloma vsaj, če so VSE lastovice selivke, če VSE… ma, če VSAKA lastovica načeloma zmore to, kar zmorejo vse ostale, in obratno, če je za vse lastovice značilno tisto, kar je značilno za vsako, torej za eno samo – bi ne moral ta princip veljati povsod, pri vseh vsebinah, pri vseh, in vsaki, vrsti?! Pa – če vsi sodimo med razumska bitja, obenem pa je samo peščica zmožna tvoriti, voditi, ostali pa zmorejo (uspešno) samo izvajati tisto, kar so se NAUČILI izvajati – kaj praviš, gre to dvoje vkup, je logična trditev, da – VSI ENI IN ISTI VRSTI PRIPADAMO?!

 

Pa, za zaključek: NE trdim, da ni bilo, v tridesetih letih, enega samega razumsko zasnovanega, v deželni »politiki«, daleč od tega, nekaj jih je bilo, čeprav – žal, a dejstvo, enega samega ne, ki bi ne bil psihično okrnjen oz. okvarjen, pa zaradi zmanjšanih umskih zmožnosti ni dospel do temeljnih spoznanj, tako o »človeštvu«, kakor o smotrnosti (smiselnosti) lastnega dela, kajti – če nekaj, karkoli, počneš, obenem pa veš, da bo tvoje delo, slej ko prej, zavrženo, podrto, potem – potem se, bi upal trditi, takega dela sploh ne lotiš!