Sta bolečina in vročina resnično – nekaj slabega?

V svojem ugotavljanju obče umske NEzmožnosti, sem naletel na različne »cvetke«, ki pa so bile, brez izjeme, prepričane v svojo »umnost«. Kakorkoli že…

Tudi pri pogovorih o, na primer, vročini (povišana telesna temperatura) in bolečini, so se te »cvetke«  (same sebi, bržčas) izkazovale kot »modreci« (op. p. bolje bi bilo, ko bi, pri teh primerih, uporabljal besedo modroc, ker so, intelektualno gledano, ti »modreci« dobesedno na isti ravni, kot vzmetnice = 0 razuma), in so »vedele«, da se je potrebno proti obema stanjema boriti, se jima zoperstavljati. Ena teh »cvetk« je celo knjigo o ravnanju z bolečino napisala! O tem, če poenostavim, kako se je nanjo potrebno, postopoma, navadit, jo kot nekaj samoumevnega prepoznati, potem pa bo že sama od sebe izginila! Žal, ampak res žal, je šlo, v tem primeru, za sicer razumsko zasnovanega možakarja, ki pa je bil tako psihično bolan, da mi ga ni uspelo prepričati niti v to, da je z njim »nekaj« narobe, kaj šele v to, da bi se podal, po pomoč, k terapevtu…

Poglejmo, zares, če sta vročina in bolečina nekaj slabega, da se je celo boriti potrebno, proti njima!

 

Dejstvo – ne vročina, ne bolečina nista prijetni zadevi, daleč od tega, sta bremenilni, dobesedno (po)kvarita razpoloženje, posledično splošno počutje (pa ni nič slabega v tem, da ju skušamo – tudi – u/blažiti, denimo z analgetiki), ampak…

Ko se pojavita, posamič, ali skupaj, takrat – ČEMU se pojavita? Da bi nas matrala, ker drugega nimata početi, ali zato, da – spregovorita o tem, da je z nami nekaj narobe, bodisi telesno, bodisi psihično, bodisi na obeh področjih? Da bi spregovorila in nas OPOZARJALA na tisti nekaj-je-narobe-s-teboj?!

 

Vročina in bolečina nista vzrok(a), sploh NE OBSTAJATA sama po sebi, pač pa obstajata izključno kot POSLEDICA(I) neke okvare, okvarjenosti. V bistvu sta alarm(a), ki »tulita« k temu, da naredimo potreben korak, ki vodi, najprej, k ugotovitvi DEJANSKEGA problema (kar vročina in bolečina NISTA), nato tudi k njegovemu odpravljanju, k (o)zdravitvi! Pa – je lahko nekaj (nekdo), kar (ki) nas opozarja na to, da je nekaj-narobe-z-nami, slab(o)?! Še zlasti, ker opozarja izključno z dobrimi nameni?!