Težave? Bodo že minile…

Temeljna težava, teh, občih, nerazumskih, je, če zapišem s psihološkega vidika, v tem, da – niso realistični, se ne zavedajo! Ne zavedajo se niti samih sebe, svojih značilnosti (tudi ali predvsem ne/zmožnosti, zlasti mišljenjskih, umskih), niti sveta, v katerem živijo, in ki ni njihov! Živijo namreč v svetu odkritij, spreminjanja okoliščin (da bi bile živetju bolj naklonjene, in bi  ga, s tem, lajšale), v svetu nečesa, česar sami ne posedujejo, v svetu – RAZUMA!

Zavedati se nečesa namreč še zdaleč ni samo vedeti-o-tem-da-nekaj-obstaja, pač pa je za zavedanje potrebno tudi vedeti KAJ in KAKO ta nekaj obstaja, ČEMU in KAKO deluje, učinkuje, na vse krog sebe, potemtakem tudi (neposredno ali posredno, malodane vseeno) nate, in, da – tudi VEDETI o tem kako naj ravnam do tega nečesa, da vsaj omejim (omilim) njegovo učinkovanje (tudi) name, če ga že odpraviti ne morem, tudi to je tisto, kar zaokrožuje ta zavedati-se.

 

Živetje (obstajanje), sleherno, potemtakem tudi slehernika, je sestavljeno iz samih problemov oz. težav! Težava namreč ni samo tisto, kar pod to besedo pojmuje občost, tisto, kar mi živce-kravžlja in me na muke postavlja, daleč od tega, težava oz. problem je dobesedno sleherna vsebina, ki obstaja, in sleherna pot k njeni obravnavi, k njenemu razreševanju, le da…

Le da so določene težave lažje razumljive, druge težje, tretje pa, vselej, vsaj občim, popolnoma nerazumljive, pa…

Kadar nekaj znam (razreševati), potem se mi težava ne poraja več kot težava (v tem, ožjem  pomenu besede), pač pa zgolj kot neko opravilo. Na primer, banalen primer – pred vrati je zima, in vem, da moram, če jo želim preživeti na toplem, poskrbeti za ogrevanje, pa…

Če ne živim tam, kjer so poskrbeli za ogrevanje na daljavo, potem moram sam razrešiti to težavo. In, če se ogrevam na drva, potem moram, v najboljšem primeru, poskrbeti za to, da bom imel s čem ta drva plačati (brezplačno jih, menda, ni moč dobiti), pa da jih bom, ko jih pripeljejo, zložil, nekam na suho, hodil ponje in jih dajal v peč…skratka, tudi v takšnem, domnevno najboljšem primeru, imam kar nekaj težav za razrešit, preden dospem do dneva, ko pa ogrevanje več ni potrebno. Kakopak…

Obstajajo tudi drugačni načini razreševanja takšne težave. Denimo, k sebi me, na domovanje, čez zimo, vzame sosed, ali sorodnik, jaz pa upam, ves čas, da me bo trpel, ob sebi, tri, štiri mesece, ali več. Ali pa – čez (tukajšnjo) zimo se preselim nekam drugam, na toplo, na kakšno otočje, na primer (za obče bi bil najprimernejši) na Galapagos (tam namreč, še vedno, obstajajo podobe živetja, ki so obstajale tudi v pradavnini…).

 

Težave niso samo nekaj negativnega, spet daleč-od-tega, zmorejo tudi pozitivno delovati, kajti – z vsako težavo, ki jo uspeš razrešiti, začutiš zadovoljstvo, le-to pa je vir energije, katero potrebuješ za živetje! To zadovoljstvo te »polni z novimi močmi«, zbuja tisti elan, katerega potrebuješ, za nek nov, drug dan…

 

Kadar se NE zavedaš lastnih težav (potemtakem: tudi, če veš, da obstajajo, a ne poznaš odgovorov na uvodoma zapisana vprašanja), takrat se, v bistvu, znajdeš v stanju nemoči! In ta občutek nemoči rigorozno vpliva nate, in na tvoje živetje, pa lahko, dolgoročno, tudi do obupa (nad živetjem) pripelje. In – kadar se ne zavedaš težav, katere te pestijo (in kaj je drugega, kot težava, denimo stanje – kombinacija določenih dejstev – ki izkazuje, sočasno, tvojo-nezmožnost-da-bi-dospel-do-želenega… pri čemer si želiš malodane vse, kar, tebi dobrega, pri drugih vidiš… vidiš to, želeno… pri nekih drugih… »veš«, da »smo vsi enaki«… kako daleč od Resnice… »veš«, da je svet-krivičen… ker ti nimaš tega, kar želiš, nekdo drug pa ima…)?!

 

Marsikdaj sem že zapisal, da mi je, zares, žal tistih redkih, razumsko zasnovanih, ki se, v iskanju rešitve svojih težav, vržejo v vero, k tozadevnemu bogu, kajti – Razum tovrstnega verovanja ne pozna, Razum Svet pojasnjuje z logičnimi dejstvi, vsebinami, sosledji, in je že ničkolikokrat ugotovil to, da (nekoč popolnoma veljavne) božje-zasluge sploh niso nikogaršnje zasluge, pač pa določena zadeva rezultira zaradi delovanja neke druge…

 

Kakorkoli že, tako vera in verovanje, lahko v boga, ali v to da-čas-vse-pozdravi (pa pozdravi, zanesljivo, v podobi prsti, ki tvoje truplo, in s tem tudi tvoje težave, prekrije), kakor prestavljanje reševanja težav na nek drug čas, ali pa, ne nazadnje, izničevanje pomena neke težave, ali več njih… to je povsem enako, kot če bi si prek oči nadel prevezo, pa ugotavljal, kako je Svet lep (ker ti grdega ne vidiš… resnici na ljubo, tudi lepega ne), kako se je vse, samo od sebe uredilo (čeprav živetje, tvoje, in tisto krog tebe, še naprej teče po istih tirnicah), kako…

 

Zanimivo, pri teh težavah, in še najbolj problematično, je to, da – te težave, njihovo nerazreševanje, TVOJA nezmožnost, da bi se z njimi soočil… to pogojuje psihična stanja, ki niti najmanj niso ne prijetna, ne obetavna, stanja, ki…

 

Tako, kot se bo zastrupitev, neka gangrena, samo širila, postajala (ob neustrezni obravnavi bolezni) vse bolj usodna (dokler ne bo, dokončno, presodila), takisto se dogaja s psihično porojenimi težavami (bolezenskimi stanji): same od sebe SE NIKOLI NE BODO ODPRAVILE, tvoje splošno (psihično in fizično) stanje se bo, zaradi njih, postopoma, a nezadržno, konstantno slabšalo, pa…

Ja, potem pa ti res ne preostane drugega, kot da čakaš, da zemlja-vase-povleče. Ker se ti, sam, ne zavedaš ne lastne težave, ne potrebe po njenem odpravljanju, ne tega, da – česar sam nisi zmožen narediti (in reševati svoja psihična stanja zagotovo nisi), za to obstajajo tisti, ki znajo, in zmorejo. Pa…

 

Če znaš, takrat, ko ti TV sprejemnik krepne (in nastopi, tebi, težava), poklicati serviserja, ali iti v trgovino po novega, tako bi moral ravnati tudi v primeru svojih dejanskih, temeljnih težav. Ko bi bil v stanju zavedati-se!

 

P.S

Temeljna težava Človekovega sveta (zaradi katere ne more obstajati dejansko sobivanje, zaradi katere nikoli ne veš, kje in kdaj bo počilo, zaradi katere vsake toliko gmote nagonskih bitij rušijo vse tisto – in predvsem neke »družbene norme« - kar je bilo, prej, leta, desetletja, stoletja grajeno) je ta, da – v njem bivajo (pa še absolutno večino predstavljajo) bitja, ki vanj, objektivno, ne sodijo! In tudi ta težava se ne bo sama od sebe rešila, nasprotno – dlje, kot traja, večja možnost je, da se bo Svet (tako, kot se je to zgodilo z nekoč zelenečim, cvetočim, rodovitnim, bogatim, naprednim… Egiptom!) spremenil, iz sedanjega v… peščeno puščavo?!