Če
zapišem povsem preprosto, potem naredim takole: podzavest je tisto, kar je pod
zavestjo = kar je IZVEN ZAVEDANJA = tisto, za kar sploh ne veš (se ne zavedaš),
da obstaja!
Dobro,
veš, da obstaja nek del, tebe samega, katerega imenujemo podzavest, ampak niti
slučajno ne moreš vedeti KAJ VSE SE NAHAJA V TEJ PODZAVESTI!
Poglej:
sediš, z nekom, ob kavi, na vrtu nekega lokala. In se zavedaš tega drugega, pa
se zavedaš, da piješ kavo, da ti je natakar prinesel, marsičesa se zavedaš,
tudi avtomobila, ki je maloprej peljal mimo, ampak…
Ob tem,
ko piješ, to kavo, in se pogovarjaš, se v tvojem okolju dogaja tisoče stvari,
katere sploh NE dospejo do tvojega zavedanja, pa…
Lahko
nekdo, na drugi strani ceste, hodi po pločniku, in ga ti (bolje: tvoje oko!) s »kotičkom
očesa« opaziš, se sploh ne zavedaš, da ga… lahko na vejo bližnjega drevesa sede
ptica, ki je tudi ne fokusiraš, se ne zavedaš, da je tam sploh bila, ampak –
tvoja podzavest bo vse te malenkosti opazila, jih registrirala in jih ZA VEDNO
shranila v svoje »trezorje«!
V tvoji
podzavesti so vsa navodila, po katerih živiš, od tistih prvih, ko si se moral
naučiti uporabljati mamin sesek, in še prej, vse ugotovitve, do katerih si
(podzavestno) dospel med tem, ko si bil še v maminem trebuhu, pa si do njih
dospel med samim porodom, tik po njem… vse, ampak res vse, s čemer si se
kadarkoli, kjerkoli, zavestno ali NE, srečal, vsi ti podatki so shranjeni v
tvoji podzavesti, pa – dlje kot živiš, več je teh podatkov, in jih je toliko,
da…
Ko bi
skušal nekdo, za to usposobljen, s pomočjo hipnoze, dospeti do vseh teh
podatkov, potem – če bi delal 24 ur na dan, in vse svoje živetje, bi mu
zmanjkalo časa, ne bi mogel dospeti niti do večine, kaj šele do vsega! Pri
čemer…
Težko
je iskati nekaj, v tej podzavesti, za kar sploh ne veš, da se je dotični osebi
pripetilo (denimo omenjena ptica na veji), ker – če ne veš, KAJ iskati, potem
tudi najti ne moreš!
Po
drugi strani pa – ker se v podzavesti nahajajo VSA navodila, po katerih se
(sicer zavestno) ravnamo, in med ta navodila sodi tudi tisto, čemur pravimo »prepričanje«,
ja, to pa je moč popravljati, v podzavesti, takrat, kadar neko prepričanje ni
skladno z naravno zasnovanostjo neke osebe, pa kot tako, njeni zasnovanosti
neprimerno, nepravilno prepričanje povzroča nezadovoljstvo, trajno, in to tako
uspešno, da porodi – psihično obolelost! Do samega tega prepričanja je moč
dospeti prek pogovora, s to osebo, ker – slej ko prej ga bo izkazala, ko bo
skušala pojasniti nekaj, kar sicer »ne drži vode«, ni logično sprejemljivo, ker
ne ustreza dejanskim stanjem, dejanskemu potekanju/izkazovanju sveta kot
takega. In, ja, ko do takšnega prepričanja dospeš, takrat pa lahko posegaš v
podzavest, tega drugega, s tem, da – sam, neposredno, ne moreš vanjo, pač pa s
pojasnjevanjem, prepričevanjem zavesti tega nekoga dopoveš, da je prav drugače,
pa potem ta, njegova zavest, postopoma, svoje dotedanje (in napačno)
prepričanje (ki je vzrok bolezni!) nadomesti z novim, pa je, verjel ali ne –
bolezen »samo« s tem, in na tak način, v nekaj sekundah (po tem, ko je v
podzavest dospela informacija o tem, da je novooblikovano prepričanje pravilno!)–
preteklost, odpravljena, ozdravljena! Ali vsaj zmanjšana (pri težjih primerih
je moč ugotavljati veliko teh psihičnih »krčev«, ti pa enega po enega
odpravljaš…).
Mislimo,
da smo zavedajoča-se-bitja (nagonski niso, itak, še samih sebe, lastnih ravnanj
se ne morejo zavedati, ker nimajo enovite zavesti), vendar – sem že naredil
primerjavo, a jo še enkrat, z drugačnimi besedami: zavest je le majhen delček,
v odnosu do gromozanskega obsega podzavesti. V odnosu do neštetih podatkov, za
katere sploh vemo ne, da obstajajo, kako bi šele to vedeli, da jih hranimo v
sebi! Ker…
Če je
vsakdo zase nekakšen »planet«, potem je njegova podzavest »vesolje«! Je, v nas,
krepko več tistega, česar se NE zavedamo, kot tistega, česar se.
Ni komentarjev:
Objavite komentar