V tem
sestavku govorim o zadevah oz. vsebinah, o katerih občestvo – POJMA NIMA,
potemtakem govorim o nečem, kar obstaja v izjemno redkih primerih, kar za neko
povprečnost, nagonsko, ni ne »normalno«, ne izvedljivo!
Sobivanje?
To je vsaka podoba tistega, čemur pravimo, da z nekom ali nečim deliš prostor
in čas, torej da na istem prostoru, sočasno, bivaš z nekom ali nečim, in pri tem
upoštevaš, če poenostavim, tudi te druge, njih želje, pričakovanja, potrebe.
Z
nečim? Da, tudi z nečim (in ne samo z nekom), kajti tudi takrat, kadar živiš
nekje bogu-za-ritjo, in živiš sredi »narave«, tudi takrat, s svojim odnosom (do
vsega, kar te obkroža), izkazuješ svojo etičnost, oziroma – razumevanje tega
nečesa, in sebe v tem nečem! Pa…
Če
živim sredi gozda, in me pohlep (neetičnost, nerazumskost) povleče v to, da
posekam vsa drevesa, v tem gozdu, da bom, s prodajo posekanega, naenkrat dobro
zaslužil, takrat izpovem samo to, da sem tako neumen, kakor tudi neetičen in
predvsem – sebičen, egoističen, kajti zmožen sem gledati samo na svoje neke
(sicer butaste in kratkoročne) interese! In mi je malo mar, za to, da bom, s to
svojo sebičnostjo, dobesedno uničil okolje, v katerem živim. In, ker sem že
butec, bom denar porabil, zlahka in hitro, potem pa bom – štirideset, petdeset
let čakal, da bo drevje znova zraslo, da bo, spet, godno za sečnjo…
Že to,
da »samo« dva živita skupaj, je lahko sobivanje. In je, potemtakem, tudi lahko sobivanje
takrat, kadar govorimo o naselju, mestu, državi, ne nazadnje, kadar govorimo o
Svetu kot takem.
Kadar
sobivaš, z nekom ali nečim, takrat mora veljati nek red, pa če ti ta red prija
ali ne. V nasprotnem samemu sebi zateguješ zanko krog vratu.
Takšnemu
redu v dvonogem svetu pravimo pravni red, in ta red je sestavljen iz zakonov.
Pa – kakšen je namen teh zakonov, čemu obstajajo? Preprosto: zakoni obstajajo
za to, da (za)ščitijo mene pred ostalimi, in da te, ostale, zaščitijo pred
menoj! In uporabni so samo takrat, kadar merila veljajo za vse enako!
Dobro,
obstajajo določene zadeve, specifičnosti, katere sodijo v t. im. olajševalne
okoliščine, pa te okoliščine tudi sodniki upoštevajo, takrat, kadar o kazni
odločajo, vendar so te okoliščine prej izjema, kot pravilo, saj morajo biti
ugotovljene kot neka objektivna dejstva, in nikakor ne smejo temeljiti na meni
samem, ker – ko se na temelju storilca nekega nedopustnega ravnanja izrekaš o
(morebitni) kazni, takrat pri izrekanju upoštevaš tudi neka minula stanja, pa
osebne simpatije, veze in poznanstva… Ne, olajševalne okoliščine so tista
objektivna dejstva, ki tudi morajo veljati za vse enako, takrat pač, kadar jih
je pri vseh moč (po)iskati oz. najti.
Zakoni
naj bi temeljili na etičnem oziroma moralnem. In – kaj pa je to, etično,
moralno, kako se izkazuje? Preprosto…
Kadar
sobivaš, z nekom ali z nečim, takrat se moraš zavedati tega, da prostor, v
katerem bivaš, in čas, v katerem bivaš, nista samo tvoja prostor in čas, pač pa
v njiju obstajajo tudi neki drugi, in nekaj drugega! Pa…
Kadar
sebi terjam določene pravice, takrat moram taiste pravice priznavati, in
dopustiti, tudi tistim (tistemu), s katerim(i) sobivam! Še huje – njih pravice
so na prvem mestu, šele nato pridejo na vrsto moje! Pomisli…
Ko bi
vsakdo, in vsi, živeli tako, da bi dajali prednost drugemu, potem bi vsi, sami
od sebe, brez vseh zapletov, prišli na vrsto, potem bi bili vsi, njih želje,
pričakovanja, potrebe upoštevane! Resda v okvirih danih možnosti, a nihče ne bi
bil izključen, zavržen, pozabljen pri tej delitvi (ne misli, da govorim samo o
materialnem, kajti – materialno je lahko na prvem mestu samo za živali, in
rastline, nikakor za bitje, ki je razumsko)!
Če
zapišem z drugimi besedami, potem govorim o popolnem nasprotju sebičnosti,
govorim o – uvidevnosti! O tem, da sam zmorem biti zadovoljen šele in izključno
takrat, kadar – če mu že ne morem pomagati, temu nekemu drugemu, do
zadovoljstva, potem mu te poti vsaj ne otežujem, kaj šele, da bi mu
preprečeval, kaj šele, da bi mu zadovoljstvo zavidal!
Obči
pravijo tisti svoj BEBAST »kar daješ, to dobiš«! Pa v osnovi zadeva ni bebasta,
daleč od tega, kajti odnosi so recipročni, gre za interakcijo, na vsakem
koraku, bebasta pa je izključno radi tega, ker jo izgovarjajo – butasta,
nagonska bitja, ki niti samih sebe ne poznajo, pa ne vedo niti tega, da od
drugih pričakujejo (kadar ti drugi do njih ravnajo) krepko več, in krepko
drugače, kot so oni sami zmožni tem drugim dajati!
Ko bi
vsakdo do lastnega zadovoljstva dospel samo tako, da bi najprej drugemu
zadovoljstvo porodil, potem pa skozi to, nekoga drugega, zadovoljstvo tudi
lastno doživel, potem – potem bi bili vsi DVOJNO zadovoljni, kajti…
Prvo
zadovoljstvo, sebi in zase, bi našel v spoznanju, da sem drugega zadovoljnega
naredil
Drugo
zadovoljstvo pa bi pridobil, ko bi tudi ta drug meni hitel spočeti
zadovoljstvo! Ampak…
Med
živalmi, med nagonskimi bitji takšna spoznanja NISO realnost! Za nagonska bitja
velja temeljni zakon, kateremu se pravi boj za obstanek! In kadar sam želiš
obstati, sredi vseh ostalih, ob vseh danostih, ki so omejene, takrat – najprej ZASE
(po)skrbiš, takrat si sebičen, še zdaleč ne uvideven, dober, moralen! To, da z
bogatinove mize drobtine padajo, na tla, pa da do teh drobtin neki drugi
dospejo, to ni ne moralnost, ne dobrota, plemenitost, uvidevnost, pač pa…
Mnoga »dobra
dela«, razne finančne »pomoči« so zgolj posledica tega, da se skušaš, na
primer, nekim davčnim obveznostim izogniti, pa presežek raje nameniš v »dobra
dela«, kot da bi ga dacarji pobrali! Ker…
Računaš,
da si boš s tem simpatije pridobil, da te bodo kot »dobrega« spoznali (ti, ki
do vzrokov ne dospevajo, ti, ki le po zunanjosti presojajo), pa – če si nek
proizvajalec, pa če veljaš za »dobrega«, pa če te »poznajo« kot »dobrega«, ni
vrag, da zaradi te svoje »dobrote« ne boš – več prodal, še več zaslužil!
Žal, a
niti sobivanja dveh niso zares sobivanja (o tem sem že pisal, tudi nedolgo
tega), pač pa so le izvrševanje določenih interesov, obeh »sobivajočih«, pa –
dokler so okoliščine tega »sobivanja« še znosne, bo »sobivanje« ( = sledenje
nekim interesom, sledenje neki, lastni, sebičnosti) trajalo, ko pa okoliščine »sobivanja«
prerastejo znosnost, in moč interesov, takrat pa – pač, pa-pa, grem svoj
egoizem drugam izkazovat!
Aha, pa
še to: razumsko bitje spoznava, in ko spozna, takrat o (s)poznanem VE, pa ne
more o isti zadevi govoriti zdaj tako, kasneje pa povsem drugače. In, viš, prav
ta DOSLEDNOST nekih mnenj, in doslednost mnenj in iz njih izhajajočih ravnanj
(če govorim eno, potem NE morem delati drugega, drugače), temu se reče
NAČELNOST! In, ja, če želiš imeti zakone, ki bodo za vse enako veljali… če
želiš sobivati (kakor ne zmorejo, sobivati, nagonska bitja), potem moraš imeti
tudi enaka merila zase, kakor tudi za druge. Celo več – do sebe moraš biti
strožji kot si do drugih, ker – sebe poznaš, v vsakem trenutku, pa tisto, kar
poznaš, lažje presojaš, dočim pri drugih obstaja nek sklop neznank, pa – dokler
teh neznank ne ugotoviš, do tedaj jih tudi ne moreš objektivno presojati.
Poznati nekoga pa…
Ne, ne,
še zdaleč ne govorim o občem »poznavanju« - srečajo, nekoga, se medsebojno
predstavijo, pa se že »poznajo«… in se izkaže, da niti po letih takšnega »poznanstva«
drug o drugem v bistvu NIČESAR NE VEDO (ja, tudi Brejvikovi sosedi so »poznali«
Brejvika, celo »vedeli« so, da je bil poprej povsem »normalen« - njim enak,
ampak… se je, očitno, izkazalo, da o njem pojma niso imeli!), pač pa…
Ko
ugotoviš značilnost prvega mravljišča, in mravelj v njem, pa drugega, tretjega…
desetega, petdesetega… takrat si v bistvu ugotovil značilnosti vseh mravljišč,
in vseh mravelj, kajti vse mravlje se izkazujejo na enake načine, z enakimi
lastnostmi (ko te enakosti ne bi bilo, tudi pravil, definicij ne bi bilo moč
postavljati!), ne glede na to ali so črne, rdeče, rumene, šekaste…
Je pa
res, da moraš za dospetje do objektivnih ugotovitev, do dejanskih stanj, do
resnice, imeti predvsem – (mišljenjsko) zmožnost razumevanja, moraš imeti –
razum!!! Medtem ko absolutna večina dvonogih razpolaga zgolj s tisto
najosnovnejšo podobo (zmožnostjo) mišljenja, s praktičnim, konkretnim, neposredno
vzročno-posledičnim mišljenjem. Krepko, krepko PREMALO!
Ni komentarjev:
Objavite komentar