Tisoče kilometrov…

Nocoj namenoma nisem vodil, usmerjal najinega pogovora, pa ni pretirano gladko tekel. In sem, po nekem času, izkoristil priložnost, ter ji zapisal, da v vseh pogovorih predvsem neke standardne zadeve, vprašanja, zapisuje, in sem jo povprašal zakaj se sploh pogovarjava…

 

Zvedel sem, kar sem tudi poprej, nekajkrat, da radi tega, ker jo skrbi, zame, seveda. Kakopak, pojasnilo NI logično, v kolikor sežem v čas, neka dva meseca nazaj, do trditev, njenih, s katerimi je pojasnila svoj odhod, od mene. In je, takrat, povedala, da že deset let ničesar ne čuti do mene, da se me že deset let boji, da sem deset let izvajal psihično nasilje nad njo, da je deset let čakala na trenutek, ko bo zbrala dovolj moči, da odide… NE, niti pod razno NE more biti logično, prav nič, pri vsem skupaj (tudi pri tem ne, da nekdo desetletje čaka, ob odprtih vratih, ob neomejevanih in nenadzorovanih odhodih/vrnitvah, ob tisočih priložnostih za odhod… ob nekem strah zbujajočem nasilnežu), potemtakem NI logike tudi v tem, da te skrbi za nekoga, do katerega bi MORAL čutiti samo ODPOR, in OLAJŠANJE ( = NE skrb) ob njegovi odsotnosti…

In, da, kot že nekajkrat poprej, sem zastavil tisti »zakaj« te skrbi, in, spet, prejel pojasnilo, da – zaradi tega, ker sem oče najine Malčice. Dobro, čeprav…

 

Tudi o tem sem ji že razlagal. In ji povedal, da bi meni bilo malo mar za neko žensko, s katero bi imel otroke, v kolikor bi se ta ženska do mene izkazovala tako, kot NAJ bi se jaz izkazoval  deset let, z »nasiljem«.  Vsekakor pa – tudi, ko mi ne bi bilo všeč, da bi se tej ženski karkoli slabega zgodilo, je, zagotovo, jamčim, ne bi nenehno spraševal o njenem počutju, živetju, se ne bi izkazoval s svojo zaskrbljenostjo zaradi nje. Pač, je, kakršna je, in takšna naj bo, daleč stran od mene, daleč stran od mojih misli, in še dlje stran od morebitnega nekega, NE nujnega pogovora…

 

V šali sem, znova, pridodal, da ima srečo, ker najina Malčica ni »spočeta« v nekem laboratoriju, ker – bi jo, v takšnem primeru, skrbelo za laboranta, zdravnika, za laboratorij kot tak, morda celo za epruvete?!

 

Sleherni odnos, tako mišljenjski, kakor čustven, sleherno izkazovanje, s katerim se predstavljamo v odnosu do neke vsebine, katerekoli, se NANAŠA NEPOSREDNO na to, konkretno, vsebino, potemtakem na lastnosti, značilnosti, ki to vsebino opredeljujejo! Pa, na primer, zlahka celo NE maram nekega očeta, ali neke matere otroka, ki je, sam po sebi, simpatičen, dobrodušen, ma, tak, da »bi ga kar pojedel«, tako mi je všeč, tako ga imam rad… v kolikor ta oče/mati s seboj ne »terja« moje naklonjenosti!

 

In sem, po tem, naredil korak naprej, nekako tako: če te skrbi zame samo zaradi tega, ker sem oče najinega otroka, potem se lahko te skrbi zlahka znebiš – IZVRZI ME IZ SEBE! In sem še nekaj besed pripisal, pa – kaj sem prejel v odgovor? Ah, »nič posebnega«, »samo« tole (prilepim, da bo ja dobesedno, z vsemi slovničnimi napakami vred):

 

»aja na zgornji zapis je to nemogoče da storim, ker da bi lahko storila to bi morala verjetno tisoče kilometrov stran, ne pa v ubogo Ljubljano«

 

Ko sem ji pojasnil, da kilometri sploh niso merodajni, ker kamorkoli gre, s seboj nosi sebe, in tisto v sebi, pa je odgovorila, da »potem ni druge rešitve kot glava preč«.

 

Kakorkoli že, zapisal sem ji, da sam na njena razmišljanja (govorim o razmišljanjih v zadnjem času, NE o prejšnjih, ki so bila skladna z logiko, pronicljiva, tvorna!) ne dam »počenega groša«; in tudi to, da ta skrb ne izvira iz njene glave, pač pa od »nekod« malo nižje; in tudi to, da ko bi o tem odločala glava, potem je niti pod razno ne bi, niti malo, skrbelo zame; in tudi to sem ji povedal, da bo, enkrat že, dospela do tega, da se »sama s seboj pogovori«, da se uskladi, da se, recimo temu tako, poenoti, in da bo takrat, s tistim, kar ni (neposredno vsaj) v glavi ( = s čustvi), videla krepko, celo popolnoma DRUGAČE, kot vidi sedaj, s svojimi razmišljanji, z glavo… in sem prejel, v odgovor, »mogoče res«.

 

Ja, verjemi, boli, in to hudičevo boli, ko VEŠ, kaj se nahaja v nekom, katerega imaš rad, obenem vidiš, da ta nekdo do samega sebe ne zmore dospeti, do tistega, kar in kakor do tebe čuti, pač pa je prepričan celo v nasprotno, da ničesar ne čuti do tebe, da ne more biti ob tebi… obenem pa izpove tisti »…je to nemogoče da storim, ker da bi lahko storila to bi morala verjetno tisoče kilometrov stran…«!