Kadar zlodej
v dušo seže,
da mrcvari,
in razkraja,
najprej
dobro vse izreže,
slabemu
zatem dodaja…
Zmore
vešče, prevejano,
od hudiča
so hudiči,
do
uspeha mu je dano
ko do
konca vse zmaliči…
Iz srca
gredo dobrota,
uvidevnost
in sočutje,
vražja
zlodejeva pota,
cilj na
njih pa vedno krut je…
Da
sebičnost, hlad, praznino,
mora z
nečim zapolniti,
da
prepreči bolečino,
jo z
užitki gre poditi…
Ti
užitki… vsi so prazni,
zlahka jih
je moč dobiti,
mnogi,
sila raznorazni,
a ne
zmorejo tešiti…
Le za
sproti kak zaleže,
kaj bi
leglo v praznino,
v uro,
dve, še tri poseže,
potlej
izpuhti, je mimo…
Kadar
zlodej v dušo seže,
angel pade,
v pozabo,
ko brez
kril, polomljen leže,
ker
prekrilo ga je slabo…
Druge
ni, kot da, z daljave,
mu poskušaš
pomagati,
v tople
mu oči, sanjave,
neko
moč, znova, prižgati…
Da se
dvigne, na kolena,
in nato
povsem zravnano,
pa da
strese si z ramena
vse kar
mu je v breme dano…
Vstani,
angel, ni čakati,
mi brez
Sonca ni več biti,
najlažje
se je predati,
ti pa
moraš se boriti!
Vstani,
angel, tebi jočem,
tebi kličem
hrepeneče,
tebe
spet ob sebi hočem,
ker
brez tebe je trpeče!
Vstani,
angel, tvoja krila
srečo vedno
so klicala,
rad bi,
da bi spet krenila,
me
vsega s seboj obdala!
Ni komentarjev:
Objavite komentar