Vse
življenje sem mojster za trpljenje!
Takšen
hodim, kot da bi udarce vabil…
Morda
način, moj, preveč vznesen je,
pa bi
še kakšno lekcijo rabil…
In me
preizkuša. Postopoma, dosledno.
Jaz pa,
še vedno, upam, zaupam,
in grem
sanjaje, iskreno, čedno…
Da
vsakokrat, na koncu, skorajda obupam!
In vsi
mi znajo svetovati, celo hitijo.
A kaj,
povsem drugačnim, jim dano ni umeti,
da tudi
zvezde, vsaka zase, po vrsti vse živijo,
in
svetijo celo, ni pa jim dano greti…
Če v
gretje daš se, se ohlajaš,
razen,
če drug nekdo ti vrača.
Če ne,
potem se v nič razdajaš,
in vsak
v nič drago se plača!
Ostane
grelec, a - ni koga!
Ostane
nuja – ni vzeti!
Iz
dneva v dan večja nadloga:
živiš,
ne da bi smel živeti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar