»Ljubezen je bolezen«

Med temi »ta pametnimi«, občimi, velja, ta »ljubezen je bolezen«. Hm, med njimi marsikaj velja, kar je daleč od tega, da bi zares veljalo…

 

Kaj je to ljubezen, kaj je to imeti-rad-nekoga, kako se izkazuje?

To je zgolj in predvsem neko čustvovanje, pozitivno, naklonjeno usmerjeno, do tistega, kateri ti »nekaj« pomeni. In pozitivna čustvovanja so še kako potrebna za neko človeško, človečno sobivanje (pravzaprav so PREDPOGOJ takšnega sobivanja!), v katerem NE velja tisti, obči, da »moraš NAJPREJ imeti SEBE rad, da bi lahko imel rad tudi druge«, kajti – imeti rad sebe = SEBIČNOST, je NASPROTJE uvidevnosti, je zgolj in samo imeti-rad-sebe, dočim imaš neke druge »rad« samo toliko, kolikor ti ugajajo. Nič več!

Zanimivo, mar ne, da na tem planetu NI človečnega sobivanja, ob vseh teh, ki »vedo«, da je naprej potrebno imeti rad sebe?!

 

Ko bi bila »ljubezen res bolezen«, potem - so bolestna tudi njena izkazovanja, potem so bolestna čustvovanja (kako skladno z že omenjeno, denimo, katoliško »vzgojo«, ki »ve«, da je potrebno čustva brzdati, celo ne izkazovati, jih zatirati!), potem je, v končni fazi – bolestna sama Narava, ki nas je opremila s čustvovanji, in tudi s potrebo po njihovem izkazovanju! Pa je res, Narava bolestna?!

 

Izkušnje, do katerih dospevam v zadnjih časih, in pred katerimi bi slehernika obvaroval, mi govorijo popolnoma drugače, kot pravi naslovni izrek. In mi govorijo tako, da bolezen in ljubezen NE gresta skupaj, da bolezen čustvovanja izničuje, jih (po)tlači, se jim zoperstavlja, ker – čustvovanja SO življenje, bolezen pa življenja NE želi! Potemtakem…

 

Ne, ljubezen NI bolezen, bolezen je največji sovražnik ljubezni!

V kolikor sodiš v povprečje, potem nikar ne skušaj razumeti tega, kar sem tu, pa še kje drugje, zapisal. Tvoj trud namreč nima potrebne osnove, da bi uspeval. Čemu? Ah, preprosto…

 

Že dolgo nazaj sem, zahvaljujoč določenim spoznanjem, do katerih sem dospel potom terapevtskega dela, zapisal nekako tako, da – kadar razumsko zasnovano bitje prizadene psihična/duševna okvara (bolezen), takrat le-to postane, po vprašanju mišljenjskih zmožnosti, povsem primerljivo nagonskemu povprečnežu. Še huje, zna se celo zgoditi, da psihično/duševno prizadeto razumsko zasnovano bitje ZMORE IZKAZOVATI VEČJE MIŠLJENJSKE ZMOŽNOSTI, kot jih izkazuje nek »normalen« povprečnež!

 

Ja, tudi v primeru, s katerim se soočam, je (bilo) tako, pa zlahka prihaja do tega, da obolelo bitje uspešno, in desetletja dolgo, »za nos vleče« te, obče, »normalne«!

 

Mimogrede – tozadevno je vleklo, za nos, tudi mene, a ne radi tega, ker ne bi vedel, da je »nekaj narobe«, pač pa… ker temeljim na iskrenosti in zaupanju (dokler me drugače ne prepričaš)… ker se mi NI izkazovalo to, kar se mi je začelo izkazovati šele devet dni pred (svojim) odhodom od mene (pa, potemtakem, NE morem vedeti o nečem, česar nisem ne videl, ne slišal!)… dočim, ja, ko pa se je začelo izkazovati, takrat pa so vse neresnice in zahrbtnosti tako prozorne, da jih je, zgolj zahvaljujoč logičnemu sklepanju, zlahka moč prepoznati kot – neresnice in zahrbtnosti!