Mar pomniš?

Mar pomniš, na tvoja ušesa

sem klical nebesa, da letela si v nebo,

moje so ustne znale čudesa,

a zdaj že dolgo, že predolgo ni tako…

 

Mar pomniš, tisto goreče,

ko se razvlečejo mi ustnice na vrat,

ko ti bilo je v zvezdah blesteče,

dolgo, predolgo mi tega ni tebi dat…

 

Mar pomniš, kamor že grejo,

le da dospejo, ustnice, da zagori,

zdaj le še v upih čakati smejo,

dolgo, predolgo tebe mi pod njimi ni…

 

Mar pomniš, ko so se zlile,

in omedile tvoje z mojimi poljub,

zdaj so v daljavi tvoje se skrile,

kot da ti nisem prav nič več, vsaj malo, ljub…