Danes sem – izpraznjen!

Ne, ne bom rekel, da ničesar ne čutim, daleč od tega. To prepuščam krepko drugačnim od sebe.

Tudi ne bom rekel, da mi ničesar ni mar. Tudi to prepuščam že omenjenim.

Sem zgolj izpraznjen…

 

Morda sem se znašel na nekem razpotju. V eno smer je tisti »pojdi naprej«, v drugo »glej nase, pa če gre vse ostalo k vragu«. Pravzaprav ne vse, kajti za neko bitjece, majhno, in nezmožno skrbeti samo zase, bom vselej našel moči. Dokler jih bom imel kje iskati, seveda. Dokler me ne pobere.

 

Včasih se sprašujem o tistem čemu mi je treba, tega, s čemer se obremenjujem, ko vse svoje življenje na neke druge gledam, se na njihove potrebe, koristi, želje oziram. Namesto, da bi, kakor vsi, živel zase in sebi. Itak je vse, kar naredim, sprejeto z nehvaležnostjo, malodane v blato poteptano. Pa – čemu naj bi še, karkoli, počel?! Da bi na enak način končalo, v blatu, kot poprejšnje?!

 

Danes sem izpraznjen. Ni mi niti do pesmi. In je bolje tako, ker bi, po vsej verjetnosti, psovala!

 

Marsikdo me ima za sovražnika. Ubogi reveži, sanja se jim ne, kaj bi se jim pripetilo, kako bi se jim godilo, ko bi sploh znal sovražiti, in ko bi, še več, svoje sovraštvo proti njim usmeril! Sanja se jim ne! Še besnega me niso spoznali…

 

Sem pomislil, v zadnjih mesecih, zgolj pomislil, za hip, da bi neki »strokovni« neumnosti, iz nekega centra za socialno delo, pomagal k določenim spoznanjem, tako, da bi si morala, na zrelejša leta, službo iskat. A si ne bom mazal rok. In sem pomislil, da bi neki »strokovni« psihiatrinji do podobnih spoznanj pripomogel, z ustreznim pisanjem na ustrezno komisijo, znotraj zdravniških združenj, a si tudi v njenem primeru – ne bom mazal rok! Čemu bi si jih, ko pa »strokovne« bebavosti dobesedno mrgoli, zahvaljujoč javnemu šolstvu, v katerem do »strokovnosti« dospe vsakdo, ki zmore predavano ponoviti, četudi – ne razume! Mi zadošča…

 

Ja, mi zadošča spoznanje, da pa v zadnjih štirih mesecih le nisem (bil) sam, na nekem svojem bregu, medtem ko na nasprotnem stoji vsa »strokovna« bebavost, izkazovana po vprašanju nekega »primera«. Mi zadošča, da sem prepričal sodnico, s svojim pisanjem, v to, da verjame mojim argumentiranim trditvam. V to, da je ugotovila nekredibilnost »strokovnih« mnenj neke »strokovne« psihiatrinje. V to, da je odredila drugo izvedenko, in ji naložila, da naj, poleg pregleda vse obsežnejšega spisa, tudi moja pojasnila pridobi.

 

Štirje meseci mojih prizadevanj, mojega osamelega »boja«, za takšno »malenkost«, ki – sploh ni malenkost! In te štiri mesece je bilo potrebno zdržati. Sam proti vsem, vsi »normalni« in »vedoči«, jaz pa, edini – nevedoč in nenormalen?! Ja, v svetu dvonoge bebavosti tudi je tako, nemalokrat, če ne redno, zato pa tako »uspešno« razrešujejo probleme, da se jih nenehno znova lotevajo, po principu – pa poskusimo še tako…

 

Danes sem izpraznjen. In upam, da ne bo dolgo tako ostalo. Preveč je v »igri«, tri življenja, neposredno, so odvisna od tega, če bom imel (še) dovolj moči ali ne, ker me bo prej odneslo tja, kjer bi vsaj do ljubega miru, in olajšanja dospel. Trajne narave, seveda.

 

Včasih bi se jezil na starša, ker sta me, razumskega, na nagonski planet rodila!