Kot cucek pred mesnico…

Ves teden bomo skupaj, po dolgem, teden cel!

Obe moji dekleti ob sebi bom imel!

Razvajal bi ju, dan za dnem, igral se, in crkljal,

do zadnjega, kar se imam, dajal se, in razdal…

 

Na eni strani želje so, na drugi pa življenje,

le-to pa marsikdaj ne ve, kako žge hrepenenje,

takrat, kadar mu dano ni, da smelo bi leteti,

da smelo bi kazati se, in lepšati, in greti…

 

Prav dobro vem, kako godi v željah se trpeče,

kot cucek pred mesnico ždim, pogled nenehno vleče,

mikavno vse je, kot magnet, pred nos obeti dani,

a steklo čvrsto se ne da, do njih uspešno brani…

 

Bom Mali zlahka smeh sejal, mi lajša z njim, vsaj malo,

ni česar ne bi naredil, da v očkah bi sijalo,

veliki pa, še vedno, žal, ne smem do tja dospeti,

kjer topel se rodi nasmeh, da potlej ves dan sveti…

 

Kot cucek pred mesnico, to lepota je boleča,

ki hipec vsak le bolj gori, in grenko želje veča,

a tudi to je več, kot nič, saj me ne bo pobralo,

za njo, domnevam, v nedogled, me bo dovolj ostalo…

 

Ves teden na dosegu rok, a bodo prazne stale,

ničesar niso, do sedaj, na silo si jemale,

le tisto, kar v njih želi, in zanje zagoreti,

hitijo, prav mehko, toplo, vse do srca objeti…

 

Res, bolje nekaj, kakor nič, tolažba prav mi pride,

kdo ve, morda pa spet, nekoč, mi sonce znova vzide,

in bom, takrat, do tja dospel, da spet bom njen pristan,

pa sčasoma pošlo peklenje bo neštetih ran…

 

Prižigal Mali bom oči, da v njih se bo iskrilo,

življenje mlado naj živi, prehitro bo minilo,

veliki pa, vsaj da bo tu, naj vsaj oči mi hrani,

čeprav za steklom, ki do nje dospevati mi brani…