Le dim…

Prižgem, potegnem, se vali,

pod strop, kar gre v dim.

Pod stropom v nič se izgubi,

in tudi jaz se z njim…

 

Pepelnik, k sreči, je zavzet,

čeprav čez rob kipi.

V njem kot da je ves moj svet,

nič, kar ne gre v smeti.

 

Prek čika čik, prek dneva dan,

bo treba izprazniti.

Da vse ogorke nekih sanj

bo zmogel uloviti…

 

Prižgem, vsaj nekaj je prižgat,

kar se mi ne upira.

Vsaj z dimom zmorem se podat,

do stropnega vsemira…

 

Toplo v občutkih se vali,

med prsti ogenj biva.

Drugje topline zdaj mi ni,

le z dimom je še živa…

 

Prižgem, potegnem, kaj zato,

če slaba je manira?!

Kaj hujšega je, kakor to,

da čas mi v nič umira?!