Misel mikavna

Prav zabavna, res, mikavna, misel mi v trenutek pride,

da poiščem si ženico, ki bi sebi me hotela,

da odpišem vse nevredne, da odpišem prav vse gnide,

pa da mi vsaj starost neka nekaj časa bo živela!

 

Kaj nevredno bi prosjačil, kaj dajal se na kolena,

le čemu zaman se mučil, le čemu zaman trpel,

le zamah z roko, pa mine, kot izgine z vala pena,

jaz pa bom z ženičko neko vsaj normalno smel…

 

Tudi, če mi ni je najti, mi ostane kupleraj,

resda niso tam nič boljše, plehkost s tiči le živi,

a me, za denar, prenese, in bo bolje kot sedaj…

Groza, ne, v poštev ne pride, še nikoli ni!

 

Žal, a nisem te narave, da z mednožjem bi živel,

vselej moram v dušo dati, vselej vodi me srce,

takšnih, ki so »javno dobro«, takšnih ne bi sploh želel,

mi ob njih gre na kozlanje, mi preveč smrde!

 

Kljub temu je, res, mikavna, misel, ki v trenutek pride,

tudi, če se v samost stlačim, boljše mi bo kot sedaj,

nič dodatnega drekovja mi v življenje ne zaide,

pa vsaj v miru bom dočakal, resda sam, svoj kraj!