Smešno

Smešno? Seveda, popolnoma smešno,

že tako smešno, da je skoraj grešno,

ko iščem tam, kjer ničesar več ni,

bentiš, kako se spoznanje »smeji«…

 

Smešno? Kakopak, še več, kot le smešno,

kadar se daješ povsem brezuspešno,

kadar življenje ti v prazno frči,

ma, ti povem, da bolj »smešnega« ni!

 

Smešno? Ma, smešno, za crknit celo,

znajo oči se, od smeha, izlit,

ko iščeš sonce, in neko nebo,

treščiš pa z glavo naravnost v zid…

 

Smešno? Smešen prav vsak tisti je imam rad,

ki bi dajati, topliti hotel,

a naleti le na temo, in hlad,

pa se bo v »smehu« izpel…

 

Smešno? Kako ne, če si zgolj bedak,

pa roki proti objemu steguješ,

a vse, kar v njih se ti znajde, je zrak,

s takšnim se »smehom« odlično crkuje…