V neskončnost se vleče

Mesec peti. In v njem prvi dan.

Vse dobe hladeče, poprejšnje, ne štejem.

Še vedno tu. Se, še vedno, ne dam.

V zrnih, neznatnih, še vedno, se grejem…

 

Mesec peti. V neskončnosti traja.

Kaj bi z nasmehom, do njega mi ni.

Mala vsaj svoje v srce mi razdaja,

z njimi velikokrat lažje se zdi…

 

Mesec peti. Na dolgi osnovi.

Bentiš, dve leti življenje mi mre!

Kdo ve, do kdaj bodo neki, še novi,

ko vrag zastavi, le vražje vse gre…

 

Vem, ni tegobe izničiti dano,

a vsaj blažiti jo zmore, nek čas,

tisto, kar mene v njej je postlano,

in ko od blizu posluša moj glas…

 

Groza, velika, ko veš, kaj je tvoje,

biti, za vedno, le zate želi…

hkrati pa vse se v trenutku izpoje,

kadar tegoba svoj ples zavrti…

 

Vidim, upor mi je, zlahka, zaznati,

a še ostaja nek več kot preveč,

da ne hitelo bi trgati, žgati,

da bi odgnalo skrbi silne preč…

 

Ja, mesec že peti. Videt ni kraja.

Močno je, kar naju vkup še drži!

Naj vzdrži, to, uspešno vztraja,

da spet objem nama zvezde zlati!