Bila je pravljica

Bila je pravljica.

Sedaj je neka gospodična mična,

razbojniška Mravljica,

vse bolj gostojezična…

 

Je še mlada.

Premajhna, da bi poznala svet.

Tato ima rada,

in je lepo, ko ga hiti objet…

 

Ni več pravljice.

Ostali so le še objemi,

moje Mravljice,

edina toplina meni…

 

Je še mlada.

Ne ve, kaj se dogaja.

In ima rada,

tisto, kar se razkraja…

 

Ni več pravljice.

Le hlad, praznina.

Moje Mravljice

bodoča bolečina…

 

Je še mlada.

Nekoč bo doumela,

da bi rada

pravljico imela…

 

A – ni več pravljice!

Hudič se raduje,

ko svet Mravljice

brezdušno uničuje!