Ni dano večno

Razmišljam, da v temo posveti,

odgovore zna dati,

pa – ni dano večno rad imeti,

kar sili te teptati,

ni dano večno bol čutiti,

za vse, kar se ti laže,

se slej ko prej zna raztopiti,

ko se preveč umaže…

 

Ni dano večno razumeti,

čemu bi uvidevno,

če to, da žene te trpeti

mu je samoumevno,

če zlahka te nekdo odpika,

odpikaš ga nazaj,

se recipročno, bojda, šika,

izničiš, ja, pa kaj?!

 

Ni večno le na to čakati,

da nov ti pljunek pade,

da te, s seboj, nenehno blati,

da ti življenje krade,

čemu le bi, ni tisoč dano,

nekih brezskrbnih let,

da bi trpel vse, kar zlagano,

hiti ti čas vzet…

 

Ni dano večno, niti malo,

čas vsak se enkrat neha,

pozabiš, kar ti je ostalo,

ko volja se upeha,

odvržeš, pač, balast ves stran,

naj ga hudič odnese,

in potlej greš v nek nov dan,

dotlej, dokler ti znese…