Zadovoljen. Kolikor zmorem, v okviru okoliščin, o
zadovoljstvu govoriti...
Danes mi je, po nekem času, uspelo kositi. In mi je
uspelo pokositi celo krepko več, kot sem si zadal v načrt. Vreme je namreč
optimalno, za košnjo - oblaki senčijo, vetrič hladi...
Še kar precej mi je ostalo, v tem krogu košnje.
Površinsko niti ne toliko, morda četrtina doslej pokošenega, zato pa je teren
zahteven, zelo zahteven. Dve nabrežini, na katerih je umetnost že samo stati,
tako strmi sta, kaj šele premikati se, obenem s koso opletati. A - bo že...
Kakorkoli, tega kar je ostalo, se lotim jutri. Če bo
po sreči. V nasprotnem pa enkrat drugič. Bo počakalo, kolikor je potrebno.
Doslej so mi namreč že marsikaj (u)kradli, po delu pa še nihče ni segel...
Ni komentarjev:
Objavite komentar