Nekaj besed o alkoholizmu

Baje redno zauživanje alkohola vodi v alkoholizem… »vedo« številni. In zlasti tisti, ki redno porečejo svoj »hvala, sem zdravljen alkoholik«…

 

Alkohol poznam od svojega petnajstega leta. Takrat sem, menda, prvič pivo okusil…

 

Imam obdobja, v katerih si vsak večer natočim 0,3, in ga v miru, ter z užitkom, ob dimu užijem. In imam obdobja, ko niti pomislim ne na to, da bi ga, natočil.

 

Z vinom sem na slabšem, le redko kdaj se zgodi, da ga v kozarec dam. Pivo nekoliko pogosteje, a še to izključno v času vročin, pa še to ne vsak dan, in še to, v zadnjih časih, tisto tozadevno brezalkoholno.

 

Žganih pijač dolgo nisem okušal, konzumiral. Ne spomnim se, domnevam, da sem z njimi zastavil nekje po petdesetem letu, šele takrat mi je njih okus zaprijal. In se zna zgoditi, da bom tudi več kot leto dni, vsak večer, tu in tam pa tudi popoldne, »posrkal« kozarček nekoliko pekoče pijače. Ob čemer jo preskočim takrat, kadar vem, da bom vozil, ali da obstaja velika verjetnost za to.

 

Ne vem, je leto dni dovolj dolgo obdobje, da lahko (za)trdim, da je – uvodna trditev neumnost?!

 

Alkohol sam po sebi sploh ni tako škodljiv, kot se utegne kazati, celo nasprotno – vse, kar zbuja določeno ugodje, in zaradi česar ne potrebuješ imeti opravka z vestjo, ker z moralnega vidika ni sporno, vse to poraja energijo, prav tisto, katero vsakdo potrebuje za kolikor toliko uspešno, zadovoljno živetje! Tudi pitje (alkohola). Tudi pitje kave. Tudi, ne nazadnje – kajenje! Raka lahko dobiš tudi kot nekadilec, poznam nekaj primerov…

 

Potemtakem ni težava v (rednem) pitju, pač pa v – nezmožnosti samoobvladovanja! V nezmožnosti konzumacije zmernih količin, ustreznih lastnim zmožnostim prenašanja tistega, kar zauživam. Ker – če ne veš, kje je meja, potem greš zlahka prek nje…

 

»Hvala, sem zdravljen alkoholik:« Podobno bi bilo slišat »hvala, ne smem teči, imam nazaj obrnjeno nogo, mi jo (še vedno) zdravijo«…

Če si leta in leta »zdravljen alkoholik«, potem do zdravljenja niti dospel nisi! Ja, telo se je že zdavnaj odvadilo določenih substanc, od katerih je bilo prej odvisno, ampak v tvoji »glavi« so stvari ostale popolnoma nespremenjene, pomeni, da v njej še vedno obstajajo povsem iste težave (in tvoja nezmožnost, da bi se z njimi uspešno soočal!), kot so obstajale takrat, ko so te do prekomernega pitja pripeljale, v odvisnost. Pomeni…

 

Pomeni troje.

Prvič to, da se je kakovost tvojega živetja spremenila le v toliko, kolikor ti pitje več ne povzroča nekih sprotnih, (vsako)dnevnih težav.

In drugič – pomeni, da si prikrajšan za enega sila preprostih (in vsakomur dosegljivih) virov ustvarjanja zadovoljstva (potrebnega za živetje), saj si niti po obroku ne smeš dovoliti – kozarca vina!

In tretjič – pomeni, da si ostal popolnoma enako nezmožen za odgovorno živetje, kot si bil poprej… le da te sedaj prepoved pitja, katero so ti vbili v betico, preprečuje, da bi to nezmožnost izkazoval tako zlahka, kot si jo nekoč.

 

In, povsem mimogrede, za zaključek: sploh nisi bil pri zdravniku, in na zdravljenju, pač pa si bil pri dreserju, in v predresuri!