Dragi kolega...

Nekoč me je nekdo, v nekem, k sreči ne dolgotrajnem, spletnem komuniciranju naslavljal s »kolega«…

 

Se opravičujem, sem se odzval, ko sem prvi ta »kolega« prebral, sva skupaj študirala?

Ne.

Sva, slučajno, v isti branži zaposlena?

Ne.

Ljubiteljsko počenjate stvari, s katerimi se jaz za preživljanje ukvarjam?

Ne.

Po čem pa potem sva kolega.

Ja, tudi jaz pišem.

Res? Odlično. Kaj pa pišete?

Razne stvari.

Pa objavljate, te razne stvari?

Zaenkrat še nimam nekih posebnih objav…

Kaj pa ne posebne, te zagotovo so?

Pravzaprav zaenkrat mi še ničesar niso objavili.

Ampak pišete?

Ja, saj pravim, sva kolega.

Zanimivo. Veste, potem sva kolega tudi z vsakim oglaševalcem, pa s trgovcem, ki cenike piše, s policajem, kadar zapisnik ustvarja, z vsakim, pač, ki piše, nekaj, in, ne nazadnje – sva kolega tudi z nekim Menartom, mogoče, pa s Pavčkom, da nekega Danteja ali Petrarke, Puškina… sploh ne omenjam…

 

Jaz, priznam, z naštetimi, in z marsikom drugim, nisem kolega. Z določenimi ne zaradi tega, ker se z nekimi sadovi svojih zapisovanj ne izkazujejo, spet z drugimi ne zaradi tega, ker so njih sadovi krepko vidnejši od mojih, pa si jih ne drznem »skolegizirati«, s tretjimi pa… ja, so me, nekateri, medse sprejeli, a so se, že zaradi razlike v letnici rojstva, s tako količino nekega minulega dela izkazali, v odnosu do mene, da sem bil več kot zadovoljen tega, da sem smel z njimi prijateljski odnos imeti, in jih spoštovati, ter se nikakor siliti z njimi vštric. Da bi bili kolegi… ker, veste, tudi jaz pišem.

 

Bil sem star okrog petdeset let, za seboj imel desetletja pisanja, in objavljanja, ko sem, malo zaradi nenehnega prepričevanja nekaterih, o tem, da sem pesnik, malo pa zaradi dejstva, da se vsak prdec, ki nekaj skraca, za pisatelja razglaša, prvič izustil – da sem pesnik. Dotlej sem vselej odgovarjal, in pojasnjeval, da nisem, da zgolj zapisujem tisto, kar se (mi) poraja. In si drznem, od takrat dalje, izbirati svoje kolege. Še več – nimam jih! Imam neke prijatelje, neke znance, neke v-istem-delujoče, in to je to. In imel sem neke, ki so hoteli, da bi jih podučeval, in neke, ki so želeli, da bi določene delavnice vodil, vendar – marsičesa se je moč naučiti, a da bi znal, moraš, krepko pred tem, marsikaj v sebi imeti!

 

Nekoč se je nek nagrajevani »pesnik« čudil, kako zmorem, za vraga, s poezijo, klasično, suvereno v dveh jezikih… jaz se še vedno čudim, kako zmore o sebi kot o pesniku govoriti, pa še nagrade prejemati, ko pa je v eni moji pesmi več rim, kot jih je v njegovi zbirki, in ko enega spevnega, melodičnega besedila ne zmore zapisati… in, ne, nisva kolega, in ne moreva biti. Jaz njemu ne, ker je on nagrajevan, jaz pa le z določenimi priznanji obdarjen. On meni ne, ker nima v sebi tistega nečesa, kar bi moral imeti, preden se je odločil – izučiti se za »pesnika«.

Pa tudi, če sem iskren, do konca, nimava enakih »delovnih metod«: jaz sem samohodec, in nikoli v restavracijo Daj-dam ne zahajam…