Nikoli
se nisem otepal kritike, izrečene mi, takrat, seveda, kadar je tisti, kateri jo
je izrekal, izkazal to, da – je poklican izrekati jo!
Da
zmore, tam, kjer svojo kritiko usmerja, vsaj tako, kot jaz, če ne celo bolje,
da zmore, ne samo s tistim, kar mu iz ust sili, pač pa tudi z nekimi rezultati,
biti v vlogi nekakšnega ocenjevalca, morda celo učitelja…
Da pa
bi vsakogar, ki si nekaj minut časa vzame, da svoji gobcavosti nebrzdanost
omogoča, dopustil podučevati me… nak, to pa ne gre, nikoli ni, in nikoli ne bo!
Najprej skoči, pokaži, kaj si naredil, potem šele vpij svoj hop! Pri čemer…
Če mi
misliš o uspešnosti nekega živetja govoriti, te prosim, da mi nikar na neke
zidove, avtomobile in podobne zadeve ne kažeš! Do tega zmore vsakdo, ki se v to
nameni, in je pripravljen voziti se v znamki, ob praznem hladilniku. Ne
nazadnje – tudi polž ima svojo hišo, celo mobilno, in tudi bolha svoja prevozna
sredstva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar