Spoznal sem veliko P-jev, in en sam primerek PP-ja. Kapitalna zadeva, potemtakem…
Sicer mi zmorejo biti podobe iz živalskega sveta simpatične, a je težava takrat, kadar se – postavijo na dve, nogi, kakopak. Ne, takrat mi, nikakor, niso več simpatične…
Če se mi kaj dobesedno gnusi, potem se mi gnusi zahrbtnost, laž, nemoralnost kot taka. In tisto, kar se mi gnusi, me odbija, močno, da me močneje ne bi moglo! In tistega ne morem imeti rad, pa če bi na obe očesi zamižal, in skozi vse prste pogledal, mi ne bi uspelo…
In kadar se znajdeš v takšnem okolju, takrat se neizogibno zgodi, da te lažnivec lažnivcu kot lažnivca izkazuje… da te sprijen sprijenemu kot sprijenega opisuje… da te spak spaku za spaka dela. Tega pa ne maram, kajti – za razliko od vseh lažnivcev, sprijencev in spakov, se vse svoje življenje trudim hoditi po popolnoma drugačnih, drugih poteh, kot so njihove, in se na popolnoma drugačne načine izkazujem! Pa je že bolje, da takšni ostanejo v krogu svojih »prijateljev in prijateljic ter članov ožje in širše družine«, in pridobivajo, z nekimi svojimi »bratranci«, neke mesnine, denimo neke »klobase«… čim dlje od mene, ker se že ob blizu-jim-stati lahko smradu nalezem!
Ne, z nagnusnim pa dejansko ne želim imeti opravkov. Jih, resda, imam, kolikor je neizogibno, a zgolj zaradi tistega, kar se kot neizogibnost kaže, in zaradi ničesar drugega. Je že bolje, da je vsak s svojim(i) nekim(i), da se ja med seboj dobro ujamejo, pa da drug od drugega čim več odnesejo. Če imajo sploh kaj odnesti, seveda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar