Nekoč
me je predsednik upravnega odbora podjetja, v katerem sem kasneje zasedel
delovno mesto direktorja, povprašal, kakšno plačo zahtevam, za to, da
direktorovanje prevzamem. In mi je povedal znesek, do katerega smem seči, in bo
še sprejemljiv za lastnika podjetja…
Glede
na to, da so v podjetju zaposlene tudi čistilke, ki prejemajo minimalno plačo,
in da večina ostalih zaposlenih kaj dosti ne odstopa od nje, te, minimalne
plače, želim takšno plačo, da bom lahko v vsakem trenutku podrejenim v oči (po)gledal,
je bil moj odgovor. Odgovor, ki je privedel do tega, da sem imel – vsaj za
polovico nižji mesečni prejemek, kot bi ga lahko imel, ko bi hotel tako, kot je
ustaljena praksa…
In
taista plača je bila edina na udaru, takrat, ko je podjetje (pa ne po moji
krivdi) zašlo v neko krizno obdobje, je bila edina, katero sem znižal, in
zaradi tega, zaradi »zlorabe pooblastil« (odločanje o moji plači je bilo namreč
v domeni upravnega odbora, a ker ta ni odreagiral, na slabše poslovanje
podjetja, tri mesece, sem samovoljno naročil v obračunu osebnih dohodkov, da mi
izbrišejo trideset odstotni dodatek na delovno uspešnost) dospel tudi do tega,
da sem se moral zagovarjati pred upravnim odborom!
Ja,
ponavljam – poznaš še kakšnega takšnega »idiota«?! Da ne povprašam, če bi tudi
ti tako ravnal/a, kot sem jaz…
Ni komentarjev:
Objavite komentar