Vuci vole… kad si seljak!

Za danes sem imel namen, še včeraj, do konca pokositi del »posesti«, na katerem stoji hiša. Pravzaprav je bilo to v načrtu že za prejšnji teden, in bi bilo tudi opravljeno, pa še marsikaj drugega zraven, ko ne bi Mala ostala doma krepko dlje, kot je bilo mišljeno. Na najino, obojestransko, veselje, kakopak, je ostala vse do včeraj…

 

Zjutraj sem ugotovil, da me je Driska dobesedno izčrpala, utrudila, in da nisem zmožen hribovite košnje, na zares strmem terenu, povrh vsega na mokri travi, na kateri je že stati inu obstati umetnost, kaj šele nekaj početi, in početju pozornost nameniti. In sem sklenil, da dan namenim počitku…

 

Kakopak, do srede dneva sem opravil določena drobna opravila, in nekaj malega zapisoval, potem pa…

Potem pa mi žilica ni dala miru! Najprej sem šel zapret luknjo v ogradi, skozi katero je »moja« Tisa uhajala na potepe.

Dobra duša je, ta, »moja« Tisonarka, kosmatinka, od nje bi se, zlahka, dvonogi, in, kakopak, dvonoge (bratje Šiptarji bi rekli marš-goljazen) lahko učili(e), četudi se nikoli naučili(e), kako se kaže tisti pravi imam-rad(a)-druge(ga)… in ne sebe…

 

Nato sem se lotil obrezovanja, tako, po »stopnicah« sem si zastavil… daj, vsaj eno drevo obreži… in dodajal, te »stopnice«, toliko časa, dokler nisem tri odrasla drevesa, na bregu, kakopak, obrezal, pobral vse veje in jih, hodi-amo-hodi-tamo odnesel povsem na dno, kjer leži kup, namenjen trohnenju, in že sem mislil zaključiti…

 

Ko mi je v oči padel kup vejevja, povsem na vrhu brega, ostalega od slive, katero sem, nedavno tega, podrl, pa – ajde. Še tega se loti, pa če delček znosiš, bo manj za drugič ostalo!

 

In sem se pridno »sprehajal«, po drsečem navzdol, po drsečem navzgor, vmes sapo lovil, »stopničke« dodajal, dokler niso bile vse veje tam, kjer morajo biti, da se v humus spremenijo, nekoč…

 

Že sem pospravil orodje, za obrezovanje, v klet, ko mi je pogled ušel na figo, v neposredni bližini hiše. Resda stoji na še ne pokošenem delu, a je res tudi to, da je trava krog nje v takšnem stanju, da ji večje škode, pred košnjo, ne bom naredil, v kolikor nekaj korakov prek nje naredim, pa – hajd, spet po škarje in žago, in je tudi figa dobila novo frizuro. Pri čemer je bilo najhuje to, da – spet, še dvakrat, je bilo treba z bregom opraviti…

 

Sedaj upam, da mi jutri uspe pokositi to, kar naj bi danes (in še prej), obrezati še preostala tri drevesa, na tem delu, katerega sedaj urejujem, pa še nekaj malega posaditi. Za četrtek namreč dež napovedujejo, in bom takrat segedin kuhal, pa zavitek pekel…

 

Ja, res je, vuci vole, kad si seljak! V izvirniku bi se sicer drug del glasil »kad nemaš škole«, a raje po svoje izrečem. In…

 

Se zgodi, tu in tam, ko je nekoliko huje, kot sicer, in me malček v prsih stisne, da zavzdihnem nek kaj-ti-je-tega-treba-bilo-bi-še-pred-leti-ostal-sam-in-v-Ljubljani-pa-se-z-nekim-objavljanjem-pečal, a hitro odmislim takšno razmišljanje, ker – tu mi, dejansko, ničesar ne manjka. Soseda imam dva, dovolj vstran, ostalo so vikendaši. Parcelo imam dovolj veliko, da mi omogoča lep prostor, imam zrak, mir, časopisov ne berem, poročil ne poslušam/gledam, obenem pa skrbno izbiram tiste redke priložnosti, ko se v preostali svet, tisti »normalen«, poda(ja)m! In – dokler bom zdržal, bom zdržal, ko ne bom, pa, pač, ne bom. Bom dahnil tisti marš-goljazen, in bo zgodba zaključena…