Prej si bil drugačen...

Nekoč si bil popolnoma drugačen… mi pravi nekdo, ki je bil poprej (do določenega obdobja svojega živetja) razigran, a je zdaj zatežen, prej s pomnjenjem, zdaj s sprotnim pozabljanjem, prej sproščen, lahkoten, zdaj na terapije hodeč in v »igračkah« mašila iščoč, prej zdrav kot ribica, zdaj s številnimi težavami…

 

Povej, ga pozovem, povej mi za eno samo moje stališče, ki je danes nasprotno tistemu, mojemu, od poprej, povej mi za en sam primer mojega ravnanja, s katerim se drugače izkazujem, kot sem se prej, in nenehno… ga pozovem, da mi svojo ugotovitev podkrepi. In ga pozovem v zaman, kajti največ, kar lahko, ob tem pozivu, zaslišim, je njegov – ne vem, zdaj se ne morem spomniti…

 

Potemtakem – ugotavljaš na osnovi nečesa, česar nimaš v pomnjenju, v glavi?!

 

Če »sem« bogat, če »mi« bo vse teklo kot namazano… »mi« bo svet lep. Če »sem« reven, če »me« na slednjem koraku dajejo težave, »mi« bo svet NElep.

Žal je osebno doživljanje EDINO merilo ugotavljanja pri vseh, ki so dojemanja nezmožni, pa dospevajo izključno do nekih SUBJEKTIVNIH »spoznanj«, izhajajoč iz lastnih stanj. Pa…

 

Če je bil prej zdrav, povsem neobremenjen z življenjem… in če je zdaj popolno nasprotje nekdanjemu samemu sebi… potemtakem ni čudno, to, da, NE videč samega sebe, mene kot spremenjenega prepoznava!