Zidam
zidovje, krog svoje bližine,
še miška
nezvana mi skozenj ne šine,
kako
šele večja bi zmogla pošast,
v moji
bližini le jaz sem oblast!
Zidam
zidovje, debelo, visoko,
za temelje
kopljem v spomine, globoko,
in
statiko merim, da se ne sesuje,
če bi
mi v bližino prišlo rado tuje…
Zidam
zidovje, vsak dan v tem mi mine,
na skalo
gre skala, vmes bolečine,
in
silne sem pljunke za to le prihranil,
da zid
ne bi pokal, da bolje bi branil…
Zidam
zidovje, za njim bo moj mir,
ob meni,
občasno, za družbo, hudir,
da
zbadal me bo, me za norca imel,
češ,
bebo, zdaj vidiš, kako si živel?!
Zidam
zidovje, krog svoje bližine,
le-ta
mi ostaja, z menoj vred premine,
pa
čuval jo bom, vse do svojega kraja,
da se
ne umaže, da čista ostaja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar