Je
tvoja krivda, če jaz od tebe pričakujem vsaj malo pameti, in neko, denimo,
minimalno, mero dostojnosti?! Če v tebi iščem neko, od daleč vsaj, skromno
podobnost s Človekom?!
Ne, ni,
nikakor ni tvoja krivda, pač pa – izključno moja! Ker tam, kjer ni ničesar
vrednega, neke vrednosti iščem. Resda z vse bolj skromnimi upi, kolikor jih je
še sploh ostalo, a vsemu navkljub, in to, očitno, počnem zaman.
Ne, ni
tvoja krivda, da si, kar si. Drugače ti, kaže, ni dano biti. In jaz bi se moral naučiti to dejstvo upoštevati, in prenehati iskati tam, kjer ni najti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar