Denimo,
ni mi piti iz istega, iz česar vsakdo lahko pije, pa je moč še madeže videt na
površini, ki naj bi bila, da bi mi bila ljuba, čista. Pa naj bo vsebina še tako
mikavna, naj me še tako žeja, ne, hvala, ampak – veš, nisem kot drugi!
Ni mi
iti, na primer, v tista premična, kemična stranišča, v katerih jih veliko, žal,
sledove lastne prisotnosti pušča. Smrad je le smrad, bolj kot je očiten… ne,
hvala, veš – nisem kot drugi!
Prav
tako se mi ni sladkati s sladico, tudi, če sodi med najljubše mi, ko vidim, da
slaščičar kašlja vanjo, mimoidoči jo prijemajo, se slinijo krog nje, ker,
nečistoča je le nečistoča, in jaz - veš, nisem kot drugi!
Da bi
kar tako neka oblačila nosil, ki bi se mi hotela darovati, obenem pa ne bi
vedel, kdo vse jih je oblačil, bi pa vedel, po iztrošenosti, da jih ni bilo
malo, hm… četudi bi zmogla še tako odevati, topliti, si takšne toplitve ne
želim, me odbija, in imam raje, da me malček hladi, kot pa… ja, veš – NISEM KOT
DRUGI!
Ni komentarjev:
Objavite komentar