Tak, kakršen sem

Živim, kakor živim. Od nekdaj. Po nekih svojih merilih. In – nikogar ne poznam, vsaj zaenkrat ga še nisem srečal, ki bi vsaj podobno skušal.

 

Morda sem prezahteven. Ne vem.

Morda preveč pričakujem. Ne vem.

Morda se ne želim sprijazniti z realnostjo. Ne vem.

Katerikoli »morda« lahko zapišem, pa bom, ob vsakem, namenoma zapisal »ne vem«. Čeprav vem. A se mi ne da nedojemljivim pojasnjevati!

 

Sem, kakršen sem. Imam svoje vrednote. Popolnoma drugačne, in druge, od vrednot občosti. Nekoč sem prebral, da sem »prekleto načelen«. Ja, trudim se biti, čim bolj načelen. Načelnost je namreč zvestost samemu sebi. V vseh okoliščinah, takrat, ko letiš, in takrat, ko padaš. Mene oblast, položaj, ne kvari. Mene priložnost ne dela tatu. Meni je…

 

Takole bom povedal: kadar imaš enaka merila zase, kot za druge, kadar si samemu sebi strožji sodnik, kot drugim, kadar te nihče ne zmore tako obsoditi, in kaznovati, kot te zmore tvoja vest, kot zmoreš samega sebe… kadar so za tvojimi besedami pričakovana dejanja, kadar hodiš v isti smeri, ne da bi te že rahla sapica z nje vrgla, v neko drugo, kadar vztrajaš, čeprav veš, da boš zaradi tega »dobil po glavi«… veš, kaj je to etičnost, moralnost? Poglej, za vsak primer, v slovar tujk. Ali ti raje kar sam, preprosto razložim: to je tisto, s čemer se izkazuje sleherni čudak, bedak, idiot na tem planetu, in dovoli, da ti priznam, da tudi sam mednje sodim!

 

Ja, živim, kakor živim. Mati Narava me je kaznovala, s tem, ko mi je darovala razum. Prekletstvo, veliko prekletstvo sredi nagonskih, sebičnih bitij. Razum bi rad tvoril, gradil, spreminjal, na boljše, njemu ni do tega, da bi čim več, čim bolje žrl, požrl!

 

Danes sem slišal, da naj bi v skupnosti vsakdo imel zase del življenja. In sem vprašal, dotično osebo, če ima rada čist, svež zrak. Odgovor je bil pritrdilen. In sem nadaljeval, ter vprašal, če je, ta oseba, rada čim dlje, in ob vsaki priložnosti, na čistem, svežem zraku. In je bil, spet, odgovor pritrdilen. Pa… povej, glede na to, da je princip popolnoma enak, če imaš rad/a čist zrak, in če želiš s tem čistim zrakom čim več svojega časa preživeti, kako, za vraga, potem, če imaš rad/a osebo, s katero tvoriš skupnost, ne želiš tudi z njo čim več časa preživeti… ampak se na pravico do svojega časa sklicuješ?!

 

Kadar živiš z nekom, in z njim tvoriš skupnost, kadar imaš to osebo rad, takrat – je tvoje življenje življenje skupnosti! In ti skrbiš za to, da bo ostalim v skupnosti čim lepše, in ostali skrbijo za to, da bo čim lepše tebi! Ali pa so, mogoče, zadeve, katerih ne bi zmogli skupaj živeti?!

Ne, ne, neštetokrat ne, NI, še zdaleč ni isto živeti OB nekom drugem, ali živeti za nekoga drugega, skozenj, in v njem! Tako kot še zdaleč ni isti obči »imam rad/a« in dejanski imam rad/a. Prvi je – imam rad/a SEBE! Ostale pa toliko, kolikor mi ugodje vzbujajo, mi neko varnost zagotavljajo, skratka, na tak ali drugačen način zagotavljajo tisto, kar potrebujem, in kar mi prija. MENI prija, zato »imam rad/a«. Ker imam rad/a SEBE!

 

Pa ni panike, glede tega, takšen »imam rad/a« je v celotnem nagonskem svetu prisoten, pa je, potemtakem, nekaj povsem običajnega, samoumevnega, »normalnega«, na planetu, na katerem nagonska bitja krepko, in še bolj, prevladujejo. Najprej sebi, in zase, šele naknadno…

 

Ja, ja, vem, obstajajo razni nagoni, denimo materinski, a ravnanja, iz njih izhajajoča, niso posledica nekih zavestnih odločitev, daleč od tega – nekoč je gospodar, v revnih hišah, najprej jedel, kar je ostalo, so jedli otroci, žena. Gospodar je potreboval moč za delo, ostali…

Ja, tudi »smisel živetja« temelji na nagonih. Pa bom kar v okviru zoologije ostal, in zapisal, o tem smislu: brlog + partner + mladiči + varnost + sitost. Štalca, prstan, družina, služba, (relativno) zadovoljstvo. Lahko bi tudi s kruha in iger nekaj, podobnega, o tem…

 

Bi bilo zanimivo vprašat razne galilee, davinčije, kopernike, kolumbe… če so v istem sebi smisel iskali. Jamčim, smrtno resno, da niti pod razno!

In viš, prav oni spreminjajo svet, na boljše, da ga lahko vsi brlog-partner-mladiči-varnost-sitost požirajo, se nažirajo!

 

Ja, živim, kakor živim. Neumen, ker se z neumnostjo dajem! Bebec, ker nemorali pridigam! Idiot, ker nevrednim o dobroti razlagam! In predvsem popoln kreten… ker se v vsem svojem življenju nisem naučil tega, kdo je vreden, in kdo ni, da mu roko podam, v pomoč!

 

»Malček« težje je tako živeti, kot »živeti« za to, da ti-je-čim-lepše. »Malček«. Vendar – doslej sem tako, in v bodoče bom tako. Ker nisem sposoben. Ker se ne znam spreminjati. Ker mi »nekaj znotraj« ne pusti, da bi se spreminjal… v nekaj, kar se mi gnusi! V nekaj, zaradi česar svet drvi navzdol, zaradi česar človečnost ni mogoča. Pa…

 

Ja, imam svoj breg. In imam celo neko bitjece, ki me, trenutno, z močjo navdaja. Edino bitje(ce), katero me še ni uspelo razočarati, celo mi hrbta obrniti, me izdati. Pač pa me ima rado, iskreno, čisto, nepotvorjeno rado, in v zameno pričakuje, od mene, samo to, da njenega objema ne bom zavrnil. Ničesar več. Pa čeprav sem jaz njo izdal, pred meseci, ko se mi je življenje zasukalo, ko se mi je svet sesul, ko sem se povsem na tleh znašel, in sem jo, da jo pred samim seboj zavarujem, v nek krizni center dal… Nikoli, nikoli si tega ravnanja ne bom odpustil, pa čeprav vem, da je bilo za Malo, takrat, edino pravilno, najboljše, ker – moral bi zbrati vsaj še toliko moči, da je ne bi tja peljal. A mi, žal, te moči ni bilo zbrati, je nikjer več nisem našel…

 

Moj zaklad. Edini, pri katerem so, po vprašanju imeti rad, besede in ravnanja skladna. Edini!

In upam, za njo, da ne bo po tati. Naj bo tudi ona raje »poštena«, in »dobra«, in »ljubeča«, v nasprotnem bo, kakor njen tata, preklinjala dan svojega rojstva! Kakor tata svojega preklinja, na tem tako hudičevo »dobrem« planetu!

 

Čuvam, ta, svoj breg, zanjo. Morda se bo tudi ona umaknila nanj, čez čas. Morda v tem bregu ne bo videla nekega »zakotja«, neko ne-možnost nekega živetja, »poštenega«, »dobrega«, celo »ljubečega«, pač pa ji bo, kakor meni, relativno samoten otok, sredi morja, oceana ničevosti. Ne vem, če bo po meni, ji prav ničesar ne zavidam! Tudi starejšim trem ne, oni so že po meni. Le do takšnih spoznanj še niso dospeli, starosti svoje radi, kot so moja, pa jim je še kolikor toliko znosno, tam, kjer, pač, so. Naj ne naredijo napake, kakršno sem jaz, naj ne posvečajo nekih dveh desetletij, in več, proučevanju, ugotavljanju »človeštva«…

 

Se bom spremenil?! Ha-ha-ha-ha-ha! Raje crknem! Ne nazadnje, to tudi počenjam, zadnje čase, počasi, a zanesljivo, crkavam. In mi je malodane vseeno za to. Sem do tako »lepih« izkušenj dospel, do spoznanj, da bi raje videl, ko bi crknil že pred samim dospetjem. A, kljub temu, imam pa neko zadoščenje, neko »radost«, neko načelo, kakorkoli želiš, in to je – če sem ti težak, celo nemogoč, potem, verjemi, raje sam, brez tebe, kot s teboj »poštenim«, »dobrim«, »ljubečim«!