Doć' će maca na slaninu...

Doć' će maca na slaninu, pravijo Srbi.

 

Kdor razume, kolikor toliko, bržčas ve, kaj sem s tem hotel povedati. Kdor pa ne…

Ne poznam nekega neposrednega prevoda, v podobi obče znanega reka, s katerim bi nadomestil to »maco« in slanino. Morda je še najbližje (čeprav krepko drugače zveneče) tista o palici, ki za vsako rit raste. Kakorkoli že…

 

Nekoč so bili neki upi, neko lovljenje rešilne bilke, izraslo iz hudo neprijetnega stanja, in ti upi so bili, nekoč, tudi uresničeni. Jaz sem jih uresničil. In je hudič, ker…

 

Ti upi se bodo spet porodili. Spet se bo »maca« domislila, da bi bilo dobro, zanjo, ko bi do slanine dospela, ker ji bo, spet, stanje zapovedovalo iskanje nekega izhoda iz stiske, iz razmer, ki postajajo vse bolj nemogoče, nevzdržne, in jih ni moč drugače reševati, učinkovito, kot izključno s pravo pomočjo, vendar…

 

Slanina je problematična zadeva. S časom se njena sestava spreminja, podvržena je dejavnikom, ki niti malo ugodno ne delujejo na njeno trajnost, pa jo znajo zagreniti, zasmraditi, splesniti zmore, revica, celo stopi se lahko, razkroji, in se »macina« pot v njeni smeri konča tako, da, morda, le še na ostanke nekega vonja po slanini naleti…

 

Ja, spet se bodo neki upi porodili. Je več kot uspešno ne samo zastavljeno, pač pa tudi izvajano prizadevanje v tej smeri.

In, spet, bom jaz ta »slanina«. Nekoliko starejša, kakopak, kot nekoč, in predvsem z določenimi spoznanji, dodatno, opremljena. In se mi je »pokvaril šmek«, splesnilo mi je zaupanje, nič več brezpogojnega ni, usmradilo se mi je verjetje, ki niti ločil, stavčnih, brez preverjanja ne sprejema, predvsem pa se mi je stopilo vse tisto, kar sem nekoč čutil, in česar, zaradi izkazovanega mi, zaradi doživetega, niti slučajno ne zmorem več čutiti. Čeprav…

 

Čeprav je absurd, in to silovito velik, prav v tem, da – tako kot takrat, leta nazaj, ko sem bil dejansko edini, na vsem tem svetu, ki sem »maco« dejansko (s)poznal, tako sem tudi sedaj edini, ki o njej ve, zares ve, celo neprimerno več, kot »maca« o sami sebi ve! Potemtakem…

 

Potemtakem sem tudi najbolj učinkovita »slanina«, ki bi »maci« lahko upe izpolnila, obenem pa tudi edina »slanina«, ki je to, nekoč, že naredila, in v zahvalo prejela obilo pljunkov, udarcev, v podobah laži, zahrbtnosti, sprijenosti.

In je vrag, v takšnem primeru, v katerem »slanina« odloča o tem, če bo, ponovno, pomagala, ali zgolj nek mi-je-žal izustila. Porojen z doživeto »hvaležnostjo«…

 

Nekdo mi je skušal »pojasniti«, da dobrota ni sirota takrat, kadar za dobro delo ničesar ne pričakuješ v zameno. Ta nekdo je zelo, da rečem tako, ozkogled, kajti pod tem »ničesar« je videl samo nekakšno (pozitivno) »plačilo«, ne vem, neko zahvaljevanje, morda obdarovanje, morda vračilo usluge… ni pa znal pogledati tudi z druge strani: res je, NIČESAR ne pričakuješ, potemtakem tudi noža v hrbet ne! Jaz pa sem jih dobil toliko, da jih prešteti ne zmorem. In sem jih dobil zato, ker sem pomagal, ne pričakujoč ničesar drugega, razen nasmeha, porojenega zaradi odstranitve težav!

 

Doć' će maca na slaninu, kad tad. Ali je pitanje u kakvom će stanju slanina tada biti.