Osnova zadovoljstva

Kadar edinemu svojemu dobrotniku uničiš življenje, si lahko čestitaš…

 

Edinemu, ki te je, brez slehernega pomisleka, sprejel, ti na stežaj odprl vrata, ne samo v svoje domovanje, pač pa tudi in predvsem vase, v svojo dušo in srce.

 

Edinemu, ki ti je, kadarkoli, zaupal, in to počel brezpogojno, in kateremu je bilo tudi tvoje zaupanje dano, pa je smel spoznati vse tvoje težave, v premnogih in prav nič lahkih podobah.

 

Edinemu, ki ti ni samo pomagal, pač pa je težave, tvoje, tudi odpravil, in poskrbel, da ti je nasmeh krasil obraz, da ti življenje ni bilo več ne ovira, ne trpljenje.

 

Edinemu, ki ti je bil vselej, in v vsakem trenutku, pri roki, v oporo, spodbudo, v pomoč, in nikoli, niti za hipec, ni izkazal ničesar, s čemer bi vzbudil dvom v to, da ima dejansko rad.

 

Da, kadar takšnemu, po vsem predhodnem trpljenju, nerazumevanju, odklanjanju… uničiš življenje, res lahko občutiš zadovoljstvo ob svojem odnosu, početju, zadovoljstvo nad samim seboj! In si lahko čestitaš, si tisti »bravo« izrečeš!