»Kako
naj vas predstavimo,« vprašanje, katerega sem bil kar nekajkrat deležen, tudi s
strani nekih novinarjev, vprašanje, katero mi je vselej le grenkoben nasmeh
porajalo. »Kot filozofa, sociologa, pesnika, pisatelja, aforista, skladatelja,
gospodarstvenika (op. p . nekdanjega), terapevta, teoretika,« pa še kaj se je,
vmes, pridodalo, »ko pa je nemogoče z eno besedo govoriti o vas?«
Ni res,
to, da je nemogoče govoriti o meni, me predstaviti, v generalnem pogledu, z eno
samo besedo! Ni res. Beseda butec bi bila povsem ustrezna. In to kapitalni
butec, ki si vse življenje prizadeva, na raznih področjih, za tisto, kar nima
nobene možnosti (za)živeti. Tako, natanko tako, kot so si mnogi prizadevali, za
to, da bi bil svet lepši, boljši, in so to počeli ne vedoč, da si prizadevajo
med tistimi, ki si lepšega, boljšega sploh ne zaslužijo! Butec, ja, povsem
primerna, in zadostna, moja predstavitev.
Vse
življenje izkazujem zadeve, katerih ne zmore vsakdo izkazovati. Daleč od tega,
da bi jih. In jih izkazujem zato, da me nepismeni pismenosti učijo, da mi
nezmožni zmožnosti razlagajo, da mi neumni umnosti prodajajo. In jih izkazujem
zato, da imajo, vsi tisti, ki so se izkazali kot zmožni početi izključno tiste
stvari, katerih so jih naučili opravljati, prav, in imam jaz ne-prav. Čeprav,
še zdaleč, ne zmorejo tega, kar zmorem jaz! Medtem ko bi jaz zmogel tisto, ko
bi se tega učil, seveda, ko bi me v to povedlo, kar zmorejo oni.
Ne da
se naučiti tega, kar jaz počnem. Ne da! Ne da se naučiti z besedami, pa če se
še tako trudiš, v kolikor »besede« niso v tebi! Ne da se naučiti izpovedovanja,
tudi uglasbljenega, v kolikor izpovedovanje, v kolikor zvoki niso v tebi! Ne da
se naučiti tega, da te »oblast-pokvari« NE pokvari, če v tebi ni tistega, kar
je za to potrebno, kar ti dobesedno prepoveduje, onemogoča pokvariti-se! Ne da.
Ne da se segati v notranjost, na posreden način, kakopak, razumevajoč
izkazovanja, in v tej notranjosti spreminjati, izboljševati, odpravljati,
popraviti, če nisi zmožen razumevanja, če ne veš, kaj je tisto naravno,
spontano, NORMALNO! Ki je daleč, za širno vesolje daleč od običajne »normale«.
Ne da. In ne da se, na koncu, teorijo spočenjati, če vse predhodno našteto ni
izpolnjeno, obstajajoče. Ne da.
Ko se
oziram, nazaj, kakopak, v čas, v svoje življenje, ugotavljam, da bi mi bilo krepko
bolje, ko bi bil drugače »sposoben«. Ko bi se izučil za mehanika, denimo, za
nekega uradnika, poštarja, za karkoli že, in bi počel tisto, kar bi mi drugi
naročili početi, in kolikor bi mi, nezmožnemu, drugi v delo preskrbeli. Obenem
pa bi bil, seveda, tako vražje pameten, kot je pameten tisti, ki prevladujočo
večino sestavlja. Bolje, krepko bolje bi mi bilo! Tako po materialni plati,
kakor tudi sicer. Bi tudi sam v ugodju lastne riti videl »smisel« življenja.
Pardon, obstajanja, nič več, kot zgolj nekega fizičnega obstajanja, samega sebi
namenjenega.
»Človeštvo«
se izkazuje s »tvornostjo«, bojda, in od nekdaj. Hahahaha… ja, res je,
posamezniki, izjemno redki posamezniki so tisti, ki so tvorci, ki ugotavljajo,
snujejo, okoliščine, v kakovostnem smislu, spreminjajo, dočim je »človeštvo«,
pri vsem, od piramid, do sestavljanja avtomobilov, zgolj, in samo, fizična
delovna sila. Ki počne, kar ji rečejo početi, in tako, kakor jo naučijo. Nič
več, niti malo več! In je vrag – to fizično silo so že marsikje nadomestile naprave,
pa je vprašanje, kaj bo ta fizična sila počela takrat, ko bo še manj
priložnosti, da se vsaj z nekim početjem, delom izkazuje, ko bo imela še več
časa na razpolago, kot ga že ima, časa, znotraj katerega ne bo vedela niti tega,
kaj s seboj početi, kako do lastnega ugodja dospeti!
Kako bi
me predstavili?! Kot butca. Ja, kot butca bo še najbolj pravilno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar