Takrat, ko utegneš

Takrat, ko utegneš, pomisliti name,

za neko večnost me manj bo ostalo.

Ja, čas odteka, s seboj rad vzame,

in zna življenje spreminjat v šalo.

 

V takšno skelečo, do zadnje globine,

da v njej razdira, razkraja, ubija.

A ni se bati, na srečo vse mine,

marsikdaj prej, kot se s koncem odvija.

 

Takrat, ko utegneš, pomisliti name,

ne išči utehe, ne lajšaj si duše.

Mnogo ostalo ti neke bo krame,

v meni pa želja po miru spod ruše.

 

Dve leti in pol. Ja, ne »samo« eno leto, pač pa dve leti in pol, vse od Malinega rojstva dalje…

 

Ampak – čemu bi hitela, mar ne, vzemi si čas. Tako in tako si mi razkrila krepko, krepko več, kot bi kdajkoli hotel vedeti, kaj šele doživeti.

 

In, mimogrede, tebi povsem zanemarljiv mimogrede – če se, slučajno, čudež zgodi, potem bo kar nekaj pogojev! In prvi med njimi, menjava zdravnice. Če se tej, katero imaš sedaj, sploh lahko zdravnica reče.