»Tu me bo pokopalo…«

Sredi dneva naju je obiskal sosed. Na kratko. Toliko, da mi je povedal, da bi bilo dobro, ko bi bil, v torek zjutraj, na nekem mestu, tam, kjer mejita najina dela brega, ker bo prišel geodet, da mejnik namesti…

 

Razložil mi je, da ureja določene zadeve, ker namerava prodati hišo, kupiti stanovanje in se preseliti vanj. »Tu ne bom zdržal, tu me bo pokopalo…«

 

Možakar je tri desetletja mlajši od mene. Njegovo zemljišče je, po velikosti, za približno tretjino mojega. In tudi bregovito, da ga je toliko bolj »užitek« negovati. Pred leti sem mu povedal, da je povsem napačno izbral kraj bivanja, da bolj sodi v nek stanovanjski blok, v stanovanje. Povsem drugačen način živetja, nobenih obveznosti, kakršne so »sredi narave«…

 

Ne vem, kako njemu, a zase vem, da bi mene ubilo stanovanje! Poznam, imam izkušnje. Biti med štirimi zidovi, nak, ne bo šlo. Pa čeprav sem dneve tvorno preživljal, brez nekega dolgočasenja, a, vsemu navkljub, tu in tam je potrebna sprememba, vsaj majhna, čeprav…

Kadarkoli sem to spremembo udejanjil, in se podal, na primer, na sprehod po mestu, vselej sem preklinjal. Na vsakem koraku neumnost, na vsakem neke maske, laži. Ne, natanko pred tem sem tudi »ubežal«, sem, kjer se nahajam, na ta, svoj, breg!

 

Ja, zavedam se, tudi breg me bo pokopal! Slej ko prej. Njegove zahteve so konstantne, dočim moje moči, moje zmožnosti upadajo, pešajo. Bi se lagal, ko bi zapisal, da upadajo počasi, kajti – višja kot so leta, hitreje zmožnosti slabijo…

 

Ko sem ga snoval, kupoval, ta breg, takrat prav nič ni kazalo na to, da bom na njem svojo starost dočakal sam, v samoti. Daleč od tega! In v takšnih okoliščinah je biti na bregu popolnoma drugače, kot ko si sam, čeprav…

 

Breg se mi, vsaj doslej, enkrat samkrat ni zlagal. Enkrat samkrat mi ničesar za hrbtom ni počenjal, še več, dobesedno vsak trenutek, katerega mu namenjam, mi skuša, po najboljših svojih močeh, povrniti! Z  dobrim, kakopak. Obenem me tolaži, ko mi govori »kolikor boš zmogel, toliko boš naredil, ostalo pa – v najslabšem primeru bo, spet, takšno, kakršno je bilo, preden si ti sem prišel, zanemarjeno, zaraščeno…«

 

Potemtakem, kamorkoli se obrnem, povsod me bo pobralo. Enkrat že, na kakršen koli način, s tem da…

 

Ja, tu, na bregu, vsaj diham, kolikor mi življenje, ki je, vsaj v mojem primeru, velik šaljivec, in krut, dovoli dihati. V stanovanju pa, predvsem pa v nekih množicah… verjemi, krepko boljše je biti sam, v neki svoji samoti, kot sam sredi množice! V prvem primeru vsaj veš, pri čem si. In, ja – raje v samoti, zapuščen, zavržen, tudi pozabljen, od vseh, umrem, kot da bi celo ob umiranju gledal laži, hinavščino, sebičnost…