Zavržen v smetje

Zavržen, v smetje, v trenutku, za večno,

za Novo pa »lepo in zdravo«,

kako naj bo zdravo, ko pa je nesrečno,

kako naj bo lepo, ko ni v zabavo?!

 

Zavržen v smetje, v razdaljo bližine,

ki v vsem se hiti pokazati,

tako da brez muke še hipec ne mine,

ko gre, da z neba sonce zmlati.

 

Zavržen v smetje, docela neraben,

naravnost na tla, v scalino,

občutek »prekrasen«, zares, nepozaben,

razjeda povsem v globino…

 

Nazdravljam, iz dneva v dan čašo dvigujem,

na to, kar sem smel izkusiti,

ničesar ne iščem več, prav nič ne snujem,

ne krenem, ker ni mi kam iti.

 

Zavržen v smetje, po vsem, kar sem bil,

in, bržčas, prav tam mi je stati,

očitno premalo neba sem razkril,

premalo hitel zvezd prižgati.

 

Zavržen v smetje, kjer sem, tam naj bom,

je treba radostim prostora,

a kaj ko po vrsti le silijo k tlom,

in slej ko prej pride pokora!

 

Zavržen v smetje, nevredno je vse,

prav vse, kar hitelo je greti,

zdaj, skrit med drevesa, med mačke in pse,

se delam, da še znam živeti.