Dovolj…

Dovolj. Dovolj, dovolj vsega

se z leti je nabralo,

krepko prevaga moč gorja,

dočim je lepo kar – pobralo!

Dovolj, zares, dovolj, preveč,

čemu mi sploh je dano,

v dobrem vselej bil čuteč,

iskreno in predano.

Ni grehov, ki bi jih grešil,

da morali bi mleti,

da bi v crkavanju minil,

v pokoro smel trpeti.

Bi moral biti kot žival,

sebična, goltajoča,

ki vse požira s svojih tal

izključno nase zroča?!

Ne znam. Ne zmorem. Ne želim!

Mi to ni prirojeno.

Svojo človečnost zdaj trpim,

plačujem za pošteno?!

Dovolj, vsega, dovolj sveta,

ki golta, ruši, maže,

ko vse, kar zmore, kar ima

z nagonom svojim kaže!

Ne, človek, ne, ni tvoj planet,

brezdušni ga vrtijo,

ti dano je le odtrpet

med smetno goljufijo!