»Ponosni«
so na…
Obči so
»ponosni«, in kar nekaj je zadev, katere lastni neki »vrednosti« pripisujejo.
Neutemeljeno, resda, a kljub temu.
»Ponosni«
so na svoj »zmagali smo«, na dosežke nekih športnikov, katerim sami niti malo
niso doprinesli. »Ponosni« so na Triglav, čeprav je gora, kolikor mi je znano,
zrasla sama od sebe, zavoljo tektonskih premikov, in oni pri tem ničesar niso
imeli. »Ponosni« so na državo, kakopak samo takrat, kadar jim je dobra. »Ponosni«
na to, da so Slovenci, ker je biti-Slovenec zagotovo nekaj pomembnejšega,
vrednejšega, kot biti nek, na primer, Francoz, Anglež, Nemec, kaj šele Rus ali
Srb, čeprav so vsi omenjeni narodi Svetu prispevali krepko večje število nekih
pomembnih oseb, kot jih je prispevala Dežela. Majhna, v vseh ozirih. »Ponosni«
so na svoj jezik, ki je, menda, najlepši na planetu, zlasti takrat, kadar ga s
šnirancami, šolni, štumfami, župami… krasijo. In z raznimi »lol-i«, kakopak,
značilnimi za vse papagaje, in vole, ki menijo, da so krepko pomembnejši,
takrat, kadar so »in«… Resnici na ljubo, »ponosni« so na jezik, katerega niti
obvladati niso zmožni, pač pa se, v najboljšem primeru, z neko funkcionalno,
pogojno uporabno »pismenostjo« izkazujejo.
Kakopak,
»ponosni« so tudi na svoje prednike, kajti le-ti imajo številne »zasluge«,
tekom časa! Denimo, tudi oni so kazili jezik, tudi oni so izkazovali neumnost,
ne nazadnje – prav njihovi predniki so zaslužni za to, da oni sami danes
obstajajo! To pa ni mala stvar, da obstaja nekaj, kar je moč domala na vsakem
koraku zaznati…
Še
nisem zaznal nekega njihovega »ponosa« na, recimo, neke redke znanstvenike, kaj
šele na tiste, ki se s kulturo, umetnostjo ukvarjajo. Prispevkov prvih tako in
tako ne razumejo, in so jim neuporabni, razen v primeru, kakopak, da se neka
znanstvena ugotovitev opredmeti v podobe določenih zadev, ki njim, »ponosnim«,
kakovost njih obstajanja poveča.
Na
kulturo so »ponosni« toliko, da jim Dan kulture pride prav izključno zaradi
tega, ker je – dela prost! In da, če že kupijo neko knjigo, denimo za otroka,
kupijo šund, dobesedno šund, za čim manj denarja. Kajti »ponosni«, med ostalim,
»vedo« tudi to, da je pomembno brati, predvsem, karkoli, samo da bereš, lahko
tudi rumene časopise, ali, ne nazadnje, »doktor romane«.
Vidiš,
jaz sem čuden, priznam, v vseh naštetih stvareh, na temelju katerih njih »ponos«
temelji, ne vidim ničesar posebnega! Obenem nimam navade, da bi se s tujim
perjem kitil, pač pa zmorem biti ponosen izključno na tisto, s čemer se
izkazujem, in kar je prispevalo k temu, da se izkazujem tako, kot se. In
jamčim, da med temi, ki so prispevali k meni kakršen sem, ni nobenega
športnika, triglava, države, naroda, jezika! Daleč od tega!
Ja, sem
ponosen na svoje prednike. Resda ne na vse, pač pa zgolj na tiste »bedake«, ki
so se trudili, in izkazovali svoja prizadevanja za izboljšanje Sveta kot
takega. In jih ni malo, ne, rodbina, kateri pripadam, sodi, vsaj na tukajšnjih
tleh, pa še malo širše, med redke, izjemno redke, zato tudi toliko pomembnejše.
Potemtakem
sem ponosen tudi na svoja starša. S svojima življenjema sta mi marsikateri
zgled dajala, in starejši kot sem, bolj ju razumem, in bolj vem, da so njuni
zgledi upoštevanja vredni. Povsem ne-obči, kakopak, občim izrazito nasprotje!
Ponosen
sem na svoje otroke. Zaenkrat samo na tri četrtine njih, na tiste tri, ki so že
dovolj odrasli, da zmorejo pričati o svojih kakovostih, človeških. Malo je še
premajhno, da bi jo bilo moč, po tem vprašanju, presojati.
Pri
svojih otrocih sem imel kar nekaj prispevati, in krepko več kot samo zaploditi
jih.
Na
njihove dosežke nisem ponosen. Pri teh dosežkih, neposredno vsaj, ničesar
nimam, sami dospevajo do njih, na osnovi lastnega truda. Potemtakem pravica do
biti-ponosen pripada njim! Jaz pa sem ponosen nanje, na otroke, kajti – ko ne
bi bili, kakršni so, tudi omenjenih dosežkov ne bi dosegali.
Ja, in
sem ponosen na svoje življenje. Resda v muki, nenehni, preživljano, a
zaznamovano z načelnostjo, z izkazanimi nekimi rezultati, do katerih, niti v teoriji,
vsakdo ni zmožen seči. Ma kaj vsakdo, redki so, ki zmorejo podobno! Tako da…
V dveh
različnih svetovih obstajata dve različni pojmovanji, in tista, ki krojijo svet
nagonov, pričajo samo o tem, da sploh ne razumejo določenih besed, kako bi šele
razumeli vsebine, o katerih te besede govorijo?! Pa »spoštujejo«, denimo, vse,
pri čemer med te vse sodijo tudi barabe, tatovi, lažnivci, spremenljivci,
morilci… kakopak, če jaz besedo »vsi« pravilno razumem. Kdor »spoštuje vse«, ta
ne ločuje med moralnim in nemoralnim, med pravilnim in nepravilnim, med dobrim
in ne dobrim… pa s tem, ko v isti koš meče, ne samo da izkazuje, da ne ve, kaj
je to spoštovanje, pač pa izkazuje predvsem to, da zanj ni nobene bistvene
razlike med naštetim, da je zanj moralno, pravilno, dobro… tisto, kar, pač,
njemu, vsaj posredno, ugodje povzroča.
Ja,
enako je z vsemi pojmi, od njihove »dobrote«, »poštenosti«, »pridnosti«, do, ne
nazadnje, njihovega »ponosa«. In, na žalost, nič od naštetega nima realnih
temeljev, da bi ga bilo moč kot upoštevanja vrednega obravnavati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar