Navadi se

Navadi se na glas tišine,

v meni ni več besedi,

ki bi hotele si bližine,

v kateri vrednega nič ni,

navadi se na glas samote,

v gneči bo vse bolj ječal,

če ni ti ene res vrednote,

tako je, bržčas, tudi prav.

 

Navadi se na glas globine,

vse bolj poskušal bo na plan,

v veselju mu en hip ne mine,

trpeče le, vpijoč zaman,

navadi se teme prepada,

na dnu se bol šele začne,

a kdor še sebe ne obvlada,

ta boljšega zasluži ne.