Sedeč…

Nocoj »spim« sede, na kavču v dnevni sobici. Iz dveh razlogov. Prvi je ta, da se kašelj nekoliko redkeje pojavlja, takrat, ko sedim, kot takrat, ko sem v ležečem položaju. Drug razlog pa…

 

Sem se ulegel, v posteljo, že pred polnočjo, ter skušal spati, a kaj ko nikakor nisem našel ustreznega položaja, v katerem se vneta mišica v prsnem košu ne bi »oglašala«. Še več, kakorkoli sem se obrnil, je samo še bolj bolela, obenem pa se je bolečina, prek ramena, širila še v vrat, potemtakem je zadeva pretila s svojim prehodom v išias. Z njim pa že imam izkušnje, pa ne bi želel dočakati za nekaj dni povsem neuporabne roke…

 

Maloprej sem se »zbudil«, če lahko tako rečem temu, da sem prekinil neko »kinkanje«, nek rahel dremež, in sem to naredil predvsem zaradi tega, da sem se preoblekel. Vse na meni je bilo namreč tako preznojeno, da ne bi moglo biti bolj mokro, ko bi v vodo skočil. Ja, sem, preden sem se podal »spat«, najprej »zvrnil« nek 0,3 žganice, nato pa še dva analgetika popil, in me je dodobra prekuhalo…

 

Tudi Malo ima, še vedno, vročino, pa – če pri njej zadeva traja že enajst dni, in ima, še vedno, visoko temperaturo, pa če ugotavljam, da pri njej kašelj in čiščenje sinusov nista tako intenzivna, kot sta pri meni, domnevam, da se tudi sam ne bom izvlekel iz tega sračkanja prej kot v nekih desetih dneh, če, seveda… in ko, ob teh domnevah, še objektivno počutje, fizično, upoštevam, pa tisti vrag-ima-vedno-mlade, če ne drugače, v podobah nestanovitnega aprilskega vremena, ugotavljam, da je najbolje, najbolj realno, da se pretirano z nekimi delovnimi načrti ne obremenjujem. Prek meja zmogljivosti namreč ni priporočljivo siliti.