Veliko(krat)
je slišati besede, zlasti ob nekih obeležitvah, vsaj tozadevnih, kulture, in ob
»čaščenju« določenih njenih ustvarjalcev, besede, ki govorijo o tem, da naj bi
kultura, med ostalim, zagotavljala neko »narodovo identiteto«, kolikor je v
podobi besed pa tudi skrbela za sam jezik, ga ne samo ohranjala, pač pa tudi
razvijala, nadgrajevala. Super, ni kaj, čeprav…
Kadar
si majhen, celo ničev, takrat se s svojim omembe vrednim niti ponašati ne
moreš, pa se zatekaš k posnemanju nekih drugih, v tvojih očeh velikih. In to
posnemanje počneš tako, da ti je vse tuje lepše, boljše, »pomembnejše«… kot
tisto, s čemer sam razpolagaš, ali bi vsaj lahko razpolagal…
Mislim,
prepričan sem, da ima slovenski jezik vse črke, in besede, s katerimi je moč
povedati dobesedno vse, kar se v izpovedanje ponuja. Vse! Pa imam sila »rad«
tiste »kulturne ustvarjalce«, in novinarje v »rubrikah, namenjenih kulturi«,
pravzaprav vse, ki naj bi se ukvarjali s kulturo, posledično potemtakem tudi z
jezikom, ki dobesedno hitijo povzemati tuje besede, in s tem ne samo kazijo
svoj, pardon, tozadevno svoj jezik, pač pa namesto »domačih« besed uvajajo
ne-domače, pomeni, da »domače« počasi, a zanesljivo, tonejo v pozabo. Če grem
korak dlje – z uvajanjem tujega, domačega vse manj ostaja!
Ja,
danes sem prejel neko obvestilo-vabilo na »finisaž« neke razstave, velikokrat
slišim besedo »omaž« (obe tujki sem zapisal fonetično)… in sem se vprašal – ne bi
bilo moč, v določenih primerih, govoriti, denimo, o slavnostnem zaključku neke
razstave, in o razstavi, namenjeni v spomin avtorju razstavljenih del?!
Sicer
pa vem, da se takšni malčki sploh ne zavedajo tega, kar počenjajo. In je
pomembno to, da so »ponosni« na »svojo« dediščino, »svojo« kulturo, »svoj«
jezik… in ta »ponos« izkazujejo – z razkrajanjem naštetega?!
In,
mimogrede: z »ljudstvom« ni nič boljše. S svojimi okeji, loli, selfiji… skrbijo
za to, da bo, čez čas, slovenščina postala del arheoloških pomnikov, medtem ko
bodo na Deželnih tleh govorili neko (z)mešanico kokakolinih mehurčkov,
bavarskih klobas in, morda, da bodo za odtenek bolj »fini«, francoskih
rogljičev…
Za
zaključek se, tokrat, pridružim temu početju, pri čemer, namenoma, sežem po tujerodnih
besedah (ki sploh niso tujerodne, tistim, pač, ki vsaj nekaj vedo o zgodovini
jezikov, tistim, pač, ki zmorejo do korenov besed seči) in uporabim besede s
področja, ki med občimi ne samo, da ni zaželeno (razen v podobi nekih izletov,
novoletnih praznovanj, določenih prehranskih in ostalih izdelkov…), pač pa se
jim tudi kot manjvredno, celo nevredno izkazuje. In zapišem: jeb'o vam pas
mater!
Ni komentarjev:
Objavite komentar