Ne išči povprek…

(mlademu človeku v popotnico)

 

Iskal se boš, v času, iskal svoj obraz,

da vedel, prav vselej, boš – kdo si,

beležil boš zmago, spoznal boš poraz,

življenje v različnost se trosi…

 

Se našel, potem pa naprej boš hitel,

tako je, tako mora biti,

iskal boš osebo, da z njo boš živel,

da sebe boš znal z njo deliti…

 

Iskal boš dobroto, iskrenost, značaj,

oči, ki v dno duše globijo,

v drugem iskal boš le sebe nazaj,

le v istem ti zvezde žarijo…

 

Ne išči povprek, in ne išči povsod,

naj vnema ne bo prevelika,

je svet bolj utvara, nek skupek zablod,

in redka v njem slednja odlika…

 

Želim ti, da najdeš, želim, da spoznaš,

čeprav prej na srečki ujameš,

preredkim je dano, kar v sebi imaš,

pa, zlahka, ne-sam sam ostaneš…

 

Preveč je praznine, preveč je laži,

sebičnost se steza v širjave,

in tam, kjer predvsem tisti zase živi,

ne, tam ni človečne narave…

 

Menda ni zlato vse kar kaže sijaj,

ni človek prav vsak, ki ti sliči,

bolj upe, in želje, držal boš nazaj,

manj možno, da kača te piči…

 

Iskal se boš v času, naprej boš hitel,

ni druge, tako se, pač, mora,

želim ti, da najdeš nekoga, ki smel

ti biti bo dom, in prijatelj, opora!