Od nekdaj je tako…

Svet od nekdaj sili

v neke svoje svaje,

vsi bi ga vodili,

vsak na svojo stran,

lév le levo gleda,

desen z njim se daje,

in med njima sreda,

in njen, tretji, plan…

 

Tudi anarhija

svoje doprinaša,

njej se vse odvija

tja, v krasne tri,

nekim, ki so mlačni,

vse je ista kaša,

da le niso lačni,

pa se jim godi…

 

Svet od nekdaj sili

na strani različne,

bi ga že razbili,

ko bi bil steklen,

plitke so narave

vse trdó betične,

svoje bi postave,

svet pa za svoj plen…

 

Vsak dogovor traja

toliko, da mine,

ni težavam kraja,

iste se vrte,

vsakdo razrešuje,

prejšnje v ruševine,

druge obtožuje,

češ da mu grene…

 

Rajajo odkloni,

je napredek farsa,

takšni so nagoni,

z vetrom sem ter tja,

um pa zadržano,

kot bi padel z Marsa,

redko mu je dano,

redko kaj velja…

 

Svet od nekdaj sili,

ga neumnost žene,

raj bi že zgradili,

bil brez nje bi mir,

vsak po svoje hoče,

sloge ni nobene,

v takšnem nemogoče

drugo kot špetir.