Ni boga…

Gledam, gledam, in razpredam,

roki dvigam od vsega,

še predobro se zavedam,

da sem zgolj za hipec, dva…

 

Je učilo, izučilo,

še preveč mi je poznat,

malo sonca, a obilo

slabega prejel v povrat…

 

Svet živali ni v dajanje,

je brez konca hladen glad,

ni za upe, ni za sanje,

da bi smel imeti rad…

 

Gledam, gledam, in preseda,

iskrice ni, kaj luči,

je preveč sebična beda,

v trdi glavi druge ni…

 

Kar živel sem, šlo je v prazno,

kar dajal, je šlo v nič,

je pod masko neprijazno,

ni boga, samo hudič…

 

Kjer srce bi znalo biti,

bolj kamnito se godi,

kaj bi duša, kjer so riti,

in za sebe vsak živi…

 

Gledam. Mi dovolj je vida!

Žal, da sem na svet pognal.

Zna na njem uspešno gnida,

jaz pa to ne bom postal…

 

In le čakam, da mi mine,

je bilo preveč vsega.

Pa – ko brskam med spomine:

bil sem zgolj za hipec, dva.