Živim
brez ure. Mislim, jo imam, jo, fizično, posedujem, a, če po pravici povem,
sploh ne vem, kje jo imam (pospravljeno).
Kadar
ne gre drugače, in se moram, tu in tam, po uri ravnati, pogledam na računalnik,
ali na mobitel, včasih pa, ko svojo Astrid naokoli peljem, mi ona pove za čas.
Že
dvanajsto leto živim brez časopisov. Brez televizijskih in radijskih poročil.
In mi govorijo, da sem, radi tega, neinformiran, da nisem na tekočem. Naj kar,
govorijo, vselej sem, in tudi sedaj je tako, videl krepko bolje od njih, »informiranih«.
Nekateri
mi zavidajo, pa sem že nekajkrat nek »blagor vam« slišal. Jaz nikomur ne
zavidam, in se delam, da ne razumem, teh, ki meni zavidajo, ker – kaj ti pa
brani, da bi tudi ti tako?!
Vem, se
zavedam, pa še kako, za vsako zadevo so določene sposobnosti, zmožnosti
potrebne… tudi za moj način življenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar