Ja,
dete moje milo, skušam. Namreč – čim sem te danes oddal, že v naslednjem
trenutku sem te začel pogrešati. Pa čeprav znaš biti sera serasta, driska, da
bi stežka podobno našel, ko bi se podal iskati, obenem pa…
Nikoli
se nisem pred »udarci življenja« zatekal v alkohol, ali v neke (druge) droge
(resda kadim že dobrega pol stoletja, a pri tem ne gre za beg, pač pa za neko
mladostno nezrelost, ki je v navado, v prijetno navado prešla), kaj šele, da bi
beg pred samim seboj v nekem kurbanju iskal, daleč od tega, vse, kar sem
kadarkoli potreboval, da sem se dvignil s tal, na katerih sem se znašel, sem
našel v sebi, in vedno v podobi določenih aktivnosti, nekega dela…
Glede
na nestanovitno vreme se danes nisem podal v košnjo. Ne maram tega, da sta čas
priprave na delo in »odprave« po njem daljša od samega dela, efektivnega, pa
sem se na notranje aktivnosti usmeril. In sem najprej, Malo moje čvekasto,
pristavil stroj s tvojo posteljnino, slabe štiri ure kasneje pa še s tvojim
perilom, ki se je od torka nabralo, in s tvojo dekico. Vse je že zdavnaj
obešeno, in stroj bo zdaj počival, vsaj do nedelje. Upoštevaje vremenske
napovedi, ne maram obešati zunaj, pa čeprav pod streho, dočim na sušilu ni več
prostora…
Ja,
Sonko tatin, v času dvakratnega pranja, pa še malo dlje, sem se lotil
temeljitega čiščenja kuhinje. Nekateri bi temu rekli generalno čiščenje. Ko bi videla
»zaklade«, na katere sem naletel… ja, dete moje lepo, je bil že skrajni čas za
to generalko!
Najprej
sem pomil zid, ki meji na klet, in tistega, ob katerem je umeščeno pomivalno
korito, nato pa sem, postopoma, del za delom, praznil in pomival, z zunanje in z
notranje strani, seveda, vse viseče in samostoječe elemente, vključno z obema
štedilnikoma. Vsebino sem, kakopak, sortiral, pa – kar je bilo za v smeti, je
šlo v smeti, za v embalažo, je šlo v ustrezno vrečo, ostalo pa sem, do zadnjega
kozarčka z začimbami, pomil, in zlagal v očiščene omarice. Tudi posodo, ki jo midva
uporabljava, redno, tudi nje nisem preskočil, ker – če že delam, temeljito,
potem bom naredil tako kot je potrebno!
Za
jutri, ko naj bi tudi deževalo, sta mi ostala oba zunanja zidova, vključno z
oknom in z vrati, pa kredenca, z vsem, kar je v njej, do zadnjega »šilčka« in
poslednje čajne žličke, polička z radijskim sprejemnikom, miza, obe klopi in,
kakopak, tla. In če mi bo dovolj volje, in moči, ostalo, bi rad očistil tudi
shrambo, s hladilnikom vred, ter spodnje stranišče, pa da zvečer ugotovim, da
je spodnji del bivalnih prostorov očiščen. In čist, kot že dolgo, dolgo, dolgo…
ni bil. Pa da nobene umazanije več ni v njem, ne takšne, ne tiste drugačne, ki
je očem sicer težje prepoznavna, od običajne, pa čeprav je bolj umazana, in
smrdljiva, od nje.
Med
delom sem kar nekajkrat pomislil, da bi si kavo skuhal, drugo današnjo, in
prvo, katero bi, po celem tednu, zares popil, v miru. A sem si nenehno nek
počakaj-naredi-prej še-to govoril, vse do maloprej, ko je postalo prepozno za
kavo (že itak bom imel, nocoj, domnevam, težave s spanjem, kot jih imam vedno,
kadar Malo odpeljem), pa si bom zdaj, kot nadomestek, kratkega natočil. Ga vsaj
deset dni nisem okusil, trenutno pa ni neke posebne vročine, da mi ne bi prijal…
Ni komentarjev:
Objavite komentar