"Pet minut"

Ne čakam na svojih »pet minut«. Vse svoje življenje živim na temelju lastnih odločitev, pa zmorem izkazane napake le sebi pripisovati. In se iz njih učiti, kakopak…

 

Na nikogar več ne čakam, razen na smrt, če poosebim zaključek lastnega življenja. Njej bom rade volje dal krepko več, kot samo »pet minut«. Sam se ne naslajam na nesreči drugih, se ne maščujem, za povzročena mi sranja, le – izločim, v kosu, vse tisto, in tiste, česar in katerih mi presnova ne zmore, ne da bi same sebe, svoje zdravosti, ogrozila. Sem vajen, kljub vsemu, izbirati…

 

Pravzaprav čakam samo še na to, v kolikor dočakam, da najmlajše moje dete zraste, vsaj za nekaj let visoko, da bo samo zmoglo marsikaj, česar zdaj še ne zmore. Bo tati krepko lažje (za)dihati…

 

Nikogar ne čakam. Nikogar ne moledujem. Nikomur se ne vsiljujem. Na nikogar ne računam. In zlasti – nikakršnega dreka več v svojem življenju ne želim imeti! Vsakdo s svojimi, je edino pravično, celo po »sorodstveni« plati…

 

Ja, navednice. Z njimi se redno srečujem. In tudi s tistim(i), kar (ki) se med njimi nahaja(jo). Kadar o pameti, sposobnostih, poštenosti, dobroti, celo strokovnosti govorim. Zvečine ne zmorem brez navednic. Se ne želim kregati z dejstvi, z resnico. Do »resnic« neumnosti in sprijenosti mi pa tako in tako ni…

 

Ne, ne čakam na svojih »pet minut«, čeprav vem, da bodo prišle. Celo razvlekle se bodo, meni nikakor presenetljivo. Presenetljivi bodo kvečjemu odzivi nekih, ki se med navednicami nahajajo. In za katere mi niti malo več ni mar! Pardon, toliko mi je mar, da – ko bi razpolagal s potrebnim denarjem, bi poskrbel za to, da bi kar nekaj »strokovnosti« ostalo brez licenc in delovnih mest, in da bi nekaj sprijenosti dobilo tisto, kar si edino zasluži dobiti. Morda, bi poskrbel, kajti sila mikavno se mi sliši povsem drugačna misel, misel, ki govori o gromozanski površini samosti, moje, in meni namenjene, za lepim, upoštevanja vrednim zidom, samosti, okrašene z nekimi redkimi, katerih se moja duša in srce ne branita, nasprotno, skoznje podporo, moč dobivata. Vse ostalo pa – če hudič pobere, naj to z užitkom stori!